Kako je prišlo do korupcije javnega zdravja?

Mednarodno javno zdravje je v kaosu. Svetovna zdravstvena organizacija (SZO), ki je nekoč na splošno veljala za javno dobrino, zdaj bolj spominja na shemo za pridobivanje zasebnega dobička iz javne blagajne. Bogate korporacije vodijo program “javno-zasebnega partnerstva”, fundacije bogatih določajo globalne prednostne naloge, propagandno usmerjena javnost pa je vse bolj oddaljena od odločanja o lastni blaginji.

Nekoč je bilo drugače in javno zdravje je spodbujalo resnično pravičnost in decentralizacijo. Vendar so desetletja naivne zamenjave javnega nadzora za zasebni denar razgradile model, ki je temeljil na na dekolonizaciji in skupnosti, in na katerem so domnevno bile zgrajene institucije, kot je SZO. Nedavne politike so namreč spodbujale osiromašenje in centraliziran nadzor, SZO pa si zdaj prizadeva pridobiti moč, da bi jih utrdila.

Čeprav je SZO še vedno večinoma financirana iz javnih sredstev in je odprava financiranja slabih zamisli smiselna, so poenostavljene rešitve zapletenih problemov redko dobra zamisel. Zamenjava neto škode z vakuumom ne bo pomagala ljudem, ki potrebujejo pomoč. Prehitri odzivi lahko zadovoljijo tiste, ki jih stranska škoda ne prizadene, vendar želijo, da se “nekaj naredi” (na primer privilegiran Zoom razred, ki se je leta 2020 odločil, da bi jih uničevanje preživetja drugih lahko zaščitilo pred virusom), vendar bi morali biti boljši od tega. Javno zdravje bi moralo tako kot naše osebno zdravje ostati odgovornost vseh nas.

Nekateri trdijo, da je “javno zdravje” lažen konstrukt in da je zares pomembno le osebno zdravje. Tisti, ki v to verjamejo, bi morali pojasniti, kaj bodo storili, ko bo tovarna v zgornjem toku njihove lokalne reke začela izpuščati živo srebro ali cianid v njihovo vodo. Brez strukture za spremljanje tega ne bodo vedeli, dokler ljudje okoli njih ne zbolijo ali umrejo. Če se želijo sprehajati zunaj, imajo verjetno raje čist zrak. Za to je potreben velik skupen napor.

Živimo tudi veliko dlje kot naši predniki, predvsem zaradi izboljšanih sanitarij, življenjskih razmer in prehrane. Pomembno vlogo imajo antibiotiki, pozno pa so k temu prispevala tudi nekatera cepiva. Nekatere od teh izboljšav so se razvile same od sebe, za mnoge pa je bilo potrebno skupno delovanje (t.j. delovanje na področju javnega zdravja). Če nas je pot zdaj pripeljala v močvirje, se je bolje umakniti in preusmeriti pot, kot pa jo popolnoma uničiti.

Kaj je javno zdravje

Svetovna zdravstvena organizacija je bila ustanovljena leta 1946, da bi pomagala usklajevati mednarodno javno zdravje. Države naj bi se nanjo obrnile po potrebi. Naloga SZO je bila predvsem obravnavati hude bolezni, ki povzročajo bolezni in smrt, ki se jim je mogoče izogniti, kadar države nimajo potrebnih sredstev ali tehničnega znanja. Čeprav nenalezljive bolezni, kot sta sladkorna bolezen ali debelost – ali rak in degenerativne bolezni, kot je demenca -, najpogosteje ubijajo, je SZO smiselno dala prednost neizogibnim posledicam revščine ali geografske lege, predvsem nalezljivim boleznim, ki prizadenejo mlajše in tako veliko bolj skrajšajo življenje.

“Izgubljena leta življenja” so v javnem zdravju izjemno pomemben pojem. Če res verjamemo, da je pomembna pravičnost – razumna možnost, da imajo vsi približno enako življenjsko dobo -, potem je smiselno obravnavati bolezni, ki nam odvzamejo največ let življenja. Večina ljudi bi dala prednost petletnemu otroku s pljučnico pred 85-letnikom, ki umira zaradi demence, če bi se morali odločiti. Obe življenji imata enako vrednost, vendar lahko eno izgubi več kot drugo. Ko je bila resnica pomembna, so bile preprečljive bolezni, kot so malarija, tuberkuloza, HIV/AIDS in posledice podhranjenosti, prednostna naloga mednarodne zdravstvene skupnosti.

Covid-19 je zato očitna anomalija. Ubija pri povprečno višji starosti, kot jo večina ljudi sploh dočaka, in prizadene predvsem ljudi s hudimi presnovnimi boleznimi ali boleznimi, povezanimi z življenjskim slogom. Zato so od začetka izbruha bolezni Covid-19 tisti, ki so imeli koristi od zapor in množičnega cepljenja, navajali le stopnje umrljivosti. Običajni javnozdravstveni kazalniki, ki upoštevajo izgubljena leta življenja (kot so invalidnosti prilagojena leta življenja ali DALY), bi javnosti omogočili, da bi spoznala, da stvari niso tako resne, kot so nekateri želeli, da bi verjela.

Kaj javno zdravje ni

Z vidika pravičnosti bi bilo smešno preusmeriti sredstva od afriških otrok, ki umirajo zaradi malarije, da bi jih cepili proti Covidu-19. Pričakovati je, da bi takšna preusmeritev sredstev povzročila smrt več otrok, kot bi jih bilo mogoče rešiti – množično cepljenje proti Covidu je veliko dražje od zdravljenja malarije. Manj kot 1 odstotek Afričanov je starejših od 75 let, polovica jih je mlajših od 20 let in skoraj vsi so bili imuni proti Covidu, še preden je Omicron imuniziral preostale. Zato dejstvo, da je takšen program cepljenja vodila SZO in da še vedno poteka, pove vse, kar moramo vedeti o trenutnih namenih SZO in njenih partnerjev.

Množično cepljenje proti Covidu, čeprav je v državah z nizkimi dohodki nedvomno negativno za javno zdravje, ni bilo napaka, temveč namerno dejanje. Odgovorni so poznali starost, pri kateri ljudje umirajo zaradi Covida-19, vedeli so, da je večina ljudi že imuna, in vedeli so za poslabšanje drugih bolezni, ki bi ga povzročila preusmeritev virov. Prav tako so vedeli, da bo zaprtje šol utrdilo revščino v prihodnosti in povečalo število otroških porok ter da bo zaprtje delovnih mest v prenatrpanih mestih povečalo revščino, hkrati pa ne bo vplivalo na prenos virusa.

Zato je racionalno sklepati, da tisti, ki vodijo takšne politike, z vidika javnega zdravja delujejo nekompetentno. Povsem razumljivi so pozivi, naj se njihove organizacije prenehajo financirati in se razpustijo. V bogatejših državah, kjer organizacije, kot je SZO, zagotavljajo minimalno dodano vrednost, razen kariernih priložnosti, se lahko zdi korist od uničenja mednarodnega javnega zdravja očitna. Vendar morajo tisti, ki so se po sreči rodili v državah z močnimi gospodarstvi in zdravstvenimi sistemi, razmišljati širše. Primer bo pomagal razložiti to vprašanje.

Kje mednarodno sodelovanje rešuje življenja

Malarija je imela velik vpliv na človeštvo. Ubila je dovolj ljudi, da je spremenila človeštvo, saj je izbrala mutacije, kot je srpastocelična bolezen, ki so bile sicer same po sebi smrtonosne, vendar so ubijale redkeje kot parazit malarije, pred katerim so ščitile. Malarija še vedno vsako leto ubije več kot 600 000 otrok. Obstajajo dobra diagnostika in zdravljenje, vendar umirajo, ker pogosto la-ta nista na voljo. To je večinoma posledica revščine. Parazita po vsej tropski in subtropski legi naravno širijo komarji, vendar je velik problem le v revnejših državah. V Singapurju na primer ni malarije, v Maleziji je zelo malo, v Papui Novi Gvineji pa veliko.

Skupna prizadevanja za razvoj boljših zdravil proti malariji, diagnostike in posteljnih mrež, impregniranih z insekticidi (za ustavljanje in uničevanje komarjev), so zmanjšala tveganje za mnoge, vendar jih številne države z nizkimi dohodki ne morejo nabaviti in distribuirati brez zunanje podpore. Kot je pokazal odziv na Covid-19, so nekateri ljudje in korporacije zaradi dobička pripravljeni tvegati življenja drugih – zato bi brez mednarodne regulativne podpore zlonamerneži v te države pošiljali tudi podstandardne in ponarejene izdelke.

Podobno velja za številne druge bolezni, vključno s tuberkulozo, HIV/AIDS in shistosomozo (zelo grda okužba s črvi). Čeprav je mogoče upravičeno trditi, da so Svetovna zdravstvena organizacija in njeni partnerji v zadnjih nekaj letih negativno vplivali na javno zdravje, pa vsi ukrepi teh institucij ne povzročajo neto škode. Ni vse njihovo delo usmerjeno v korist bogatih. Če bi dokončno odpravili vsa mednarodna prizadevanja na področju zdravja, bi, kot kaže zgodovina, veliko več ljudi ubili, kot pa rešili. To ni rezultat, za katerega bi si morali prizadevati.

Prepoznavanje institucionalnih realnosti

Nekako moramo ohraniti koristi, hkrati pa odpraviti možnost, da bi se prodali najboljšemu ponudniku. Nagnjenost k vbrizgavanju zdravil mRNA nosečnicam, ki se koncentrirajo v jajčnikih in jetrih, prehajajo v placento in vstopajo v deljive celice ploda, ne pomeni, da sta poštenost ali usposobljenost nedosegljivi. Pomeni le, da je ljudi mogoče podkupiti in/ali jim oprati možgane. To smo že vedeli. Javno zdravstvo je, tako kot vodovod ali prodaja avtomobilov, način, s katerim navadni ljudje služijo denar. Zato potrebujemo običajne omejitve in pravila, ki zagotavljajo, da ne zlorabljajo drugih za lastno bogatenje.

Za sedanjo zmešnjavo je kriva tudi družba. Ker se te ustanove ukvarjajo z zdravjem, smo se pretvarjali, da so bolj skrbne, bolj etične in bolj sposobne samoregulacije. Različica samoregulacije SZO v zadnjih 20 letih je bila, da je zavrgla dolgoletne norme o navzkrižju interesov in se v Davosu prikupila farmaciji in premožnim posameznikom. To bi morali pričakovati in preprečiti.

Ker so v SZO zaposleni ljudje in ker si ljudje naravno želijo več denarja, bo še naprej dajala prednost svojim korporativnim dobrotnikom in njihovim vlagateljem. Prodajalci avtomobilov ne uspejo, če strankam ponudijo najboljšo ponudbo, ampak če pridobijo najboljšo ponudbo za proizvajalca.

Kdo in kaj naj financira?

Iracionalno je podpirati pokvarjene institucije, racionalno pa je podpirati izboljšanje zdravja in blaginje. Racionalno (in dostojno) je pomagati prebivalstvu, ki zaradi zgodovinskih naključij, kot je preteklo kolonialno izkoriščanje ali druge nesreče, nima sredstev, da bi v celoti poskrbelo za svoje osnovno zdravstveno varstvo. Čeprav lahko dvostranski dogovori v veliki meri rešujejo to vprašanje, je smiselno tudi širše usklajevanje. Večstranske institucije lahko zagotovijo večjo učinkovitost in koristi, kot jih je mogoče doseči na dvostranski podlagi.

Smiseln model bi upošteval človeško šibkost in pohlep ter zagotovil, da lahko mednarodne zdravstvene ustanove delujejo le, kadar in kolikor to zahteva posamezna država. Izključeval bi zasebne interese, saj so prednostne naloge zdravja prebivalstva preprosto nezdružljive s povečevanjem dobička podjetij (, kateremu morajo dati prednost korporativni donatorji SZO). Nagnjenost ljudi, da postavijo lojalnost do institucije (in lastne plače) nad poslanstvom, prav tako zahteva stroge omejitve mandata osebja. Pravičnost bi zahtevala enako.

Mednarodne institucije, ki jih vzdržujemo z našimi davki, ne smejo nikoli spodkopavati demokracije, omejevati svobode izražanja ali razveljavljati naše temeljne pravice do dela, izobraževanja in normalnega družinskega življenja. To bi bilo nasprotje telesne avtonomije in človekovih pravic. To bi bilo nasprotje demokracije. To bi bilo nasprotje dobrega javnega zdravja. Z institucijami, ki želijo uveljaviti svojo voljo nad običajnimi, svobodnimi ljudmi, je treba ustrezno ravnati.

Odziv mednarodne zdravstvene industrije na Covid-19 pod vodstvom SZO je osiromašil javnost in poslabšal zdravje. Sedanjega hitenja pri prenosu večjih pristojnosti na SZO zato ne smemo zamenjevati z javnim zdravjem. Javno financiranje nadaljnjega krčenja svobode in osnovnih človekovih pravic bi bilo samopoškodovanje, medtem ko je financiranje dostopa do osnovnega zdravstvenega varstva svetovna dobrina. Javnost in politiki, ki trdijo, da jo zastopajo, bi morali jasno razumeti razliko.

Ta članek je bil prvotno objavljen v Brownstone Institute

Suggest a correction