Zakon o digitalnih storitvah bi vas moral zelo skrbeti
Člen 11 Listine EU o temeljnih pravicah, ki povzema del člena 10 Evropske konvencije o človekovih pravicah, varuje pravico evropskih državljanov, da “imajo svoje mnenje ter sprejemajo in širijo informacije in ideje brez vmešavanja javne oblasti in ne glede na meje”, ter potrjuje, da je treba “spoštovati svobodo in pluralnost medijev”. Žal je usoda svobode izražanja v Evropi trenutno precej na nitki, saj je Evropska unija pravkar sprejela zakon, ki pooblašča Komisijo, da znatno omeji možnost državljanov, da uporabljajo digitalne platforme za sodelovanje v trdnem in iskrenem demokratičnem diskurzu.
V skladu z nedavno sprejetim zakonom o digitalnih storitvah lahko Evropska komisija izvaja velik pritisk na digitalne platforme, da bi omejila “sovražni govor”, “dezinformacije” in grožnje “državljanskemu diskurzu”, kar vse so zelo nejasne in spolzke kategorije, ki so bile v preteklosti uporabljene za krepitev pripovedovanja vladajočega razreda. S tem, ko je Evropska komisija dobila široka diskrecijska pooblastila za nadzor nad politikami moderiranja vsebin velikih tehnoloških podjetij, ta zakonodaja svobodo govora postavlja za talca ideoloških nagnjenj neizvoljenih evropskih uradnikov in njihovih vojsk “zaupanja vrednih označevalcev (angl. flagger)”
Namen zakona o digitalnih storitvah
Navedeni namen zakona o digitalnih storitvah, ki je pravkar začel veljati v Evropi, je zagotoviti večjo “usklajenost” pogojev, ki vplivajo na zagotavljanje “posredniških” digitalnih storitev, zlasti spletnih platform, ki gostijo vsebine, ki jih delijo njihove stranke. Zakon zajema osupljivo paleto vprašanj, od varstva potrošnikov in ureditve oglaševalskih algoritmov do otroške pornografije in moderiranja vsebin. Med drugimi nameni, ki se pojavljajo v besedilu zakona, najdemo spodbujanje “varnega, predvidljivega in zaupanja vrednega spletnega okolja”, zaščito svobode izražanja državljanov in uskladitev predpisov EU, ki zadevajo spletne digitalne platforme in so trenutno odvisni od zakonodaje posameznih držav članic.
DSA ni tako nedolžna, kot se zdi
Zakon o digitalnih storitvah (DSA) je na prvi pogled videti precej nedolžen. Za “zelo velike spletne platforme”, kot so Google, Twitter/X, Facebook in TikTok, določa precej formalne zahteve, da imajo jasne pritožbene postopke in da so pregledne pri urejanju škodljivih in nezakonitih vsebin. Na primer, 45. člen zakona se bere kot dokaj lahkotna zahteva, da morajo ponudniki spletnih digitalnih storitev (“posredniške storitve”) stranke obveščati o pogojih in politikah podjetja:
Ponudniki posredniških storitev morajo v svojih pogojih jasno navesti in sproti posodabljati informacije o razlogih, na podlagi katerih lahko omejijo opravljanje svojih storitev. Zlasti bi morali vključiti informacije o vseh politikah, postopkih, ukrepih in orodjih, ki se uporabljajo za namene moderiranja vsebine, vključno z algoritemskim odločanjem in človeškim pregledom, ter o poslovniku svojega notranjega sistema za obravnavanje pritožb. Zagotoviti bi morali tudi lahko dostopne informacije o pravici do prekinitve uporabe storitve.
Toda če se začnete poglabljati v zakon, zelo hitro ugotovite, da je strupen za svobodo govora in da ni v duhu člena 11 Listine EU o temeljnih pravicah, ki državljanom zagotavlja “svobodo imeti svoje mnenje ter sprejemati in širiti informacije in ideje brez vmešavanja javne oblasti in ne glede na meje” V nadaljevanju podrobno opisujem nekatere vidike zakona, ki skupaj predstavljajo grožnjo svobodi govora v Evropi brez primere:
1. Zakono digitalnih storitvah (DSA) ustanavlja subjekte, imenovane “zaupanja vredni označevalci”, ki bodo poročali o “nezakonitih vsebinah”, ki jih prepoznajo na velikih spletnih platformah. Zakon od spletnih platform zahteva, da se nemudoma odzovejo na poročila o nezakoniti vsebini, ki jih posredujejo ti “zaupanja vredni prijavitelji”, ki jih imenujejo “koordinatorji digitalnih storitev”, ki jih imenujejo države članice Zakon od velikih spletnih platform zahteva, da “sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da se obvestila, ki jih prek mehanizmov za obveščanje in ukrepanje, ki jih zahteva ta uredba, predložijo zaupanja vredni prijavitelji, ki delujejo v okviru svojega imenovanega strokovnega področja, obravnavajo prednostno“
2. Strogo gledano se morajo digitalne platforme sicer odzvati na prijave nezakonitih vsebin, ki jih predložijo “zaupanja vredni označevalci (angl.flagger-ji)”, vendar je iz besedila zakona razvidno, da imajo platforme diskrecijsko pravico odločati, kako natančno bodo ukrepale na podlagi takih prijav. Lahko se na primer ne strinjajo s pravnim mnenjem “zaupanja vrednega prijavitelja” in se odločijo, da označene vsebine ne bodo umaknile. Vendar pa bodo revizorji, ki delajo v imenu Evropske komisije, redno preverjali skladnost njihovih dejanj z zakonom in ti pregledi bodo težko ugodno gledali na vzorec neukrepanja v zvezi z označeno vsebino.
3. Zakon o digitalnih storitvah od “zelo velikih spletnih platform” (platform, kot so Google, YouTube, Facebook in Twitter) tudi zahteva, da redno izvajajo ocene “zmanjševanja tveganja”, v katerih obravnavajo “sistemska tveganja”, povezana z njihovimi platformami, med drugim otroško pornografijo, “spolno nasilje” (kar koli že to pomeni), “dezinformacije na področju javnega zdravja” ter “dejanske ali predvidljive negativne učinke na demokratične procese, državljansko razpravo in volilne procese ter javno varnost” V skladu z zakonom morajo platforme sprejeti ustrezne ukrepe za obvladovanje teh tveganj. V nasprotju s prostovoljnim kodeksom ravnanja izstop ni mogoč, za neizpolnjevanje teh obveznosti “potrebne skrbnosti” pa bodo veljale visoke sankcije.
4. Sankcije, povezane z neupoštevanjem zakona, so izjemne. Če Komisija meni, da velika spletna platforma, kot je X/Twitter, ni ravnala v skladu z DSA, lahko tej platformi izreče globo v višini do 6 % njenega letnega svetovnega prometa. Ker je idejo o neskladnosti težko količinsko opredeliti in je precej nejasna (kaj točno se zahteva za izpolnjevanje “obveznosti skrbnega pregleda” pri upravljanju sistemskih tveganj?), se zdi verjetno, da se bodo podjetja, ki se želijo izogniti pravnim in finančnim glavobolom, raje odločila za previdnost in prikazala “skladnost”, da bi se izognila globi.
5. Periodične revizije, ki jih predvideva ta zakon, bodo Komisiji služile kot orodje za pritisk na velike spletne platforme, da sprejmejo ukrepe za “obvladovanje” “tveganj” dezinformacij in groženj “civilnemu diskurzu in volilnim procesom”, pri čemer so ta tveganja zelo nejasna in jih verjetno ni mogoče opredeliti na politično nepristranski način. V ozadju teh revizij in z njimi povezanih “priporočil” se skriva grožnja, da bo Komisija spletnim platformam zaradi neupoštevanja predpisov naložila večmilijardne globe. Zaradi precej nejasne zamisli o neizpolnjevanju “obveznosti potrebne skrbnosti” in diskrecijske narave finančnih sankcij, s katerimi grozi DSA, bo ta zakon ustvaril vzdušje pravne negotovosti tako za spletne platforme kot za njihove uporabnike. Močno spodbuja spletne platforme, da na podlagi nejasnih kategorij, kot sta “dezinformacije” in “sovražni govor”, nadzorujejo govor na način, ki bo ustrezal Komisiji EU, kar bo očitno imelo posledice za končne uporabnike.
6. Po mnenju Evropske komisije sta “kazniva dejanja in govor, ki temeljijo na sovraštvu, v skladu z zakonodajo EU nezakonita. Okvirni sklep o boju proti nekaterim oblikam izražanja rasizma in ksenofobije iz leta 2008 zahteva kriminalizacijo javnega spodbujanja k nasilju ali sovraštvu na podlagi rase, barve kože, vere, porekla ali nacionalnega ali etničnega izvora.” Pomembno je poudariti, da se Komisija EU zavzema za razširitev kategorij nezakonitega sovražnega govora na vseevropski ravni, tako da bi poleg “rase, barve kože, vere, porekla ali narodnosti ali etnične pripadnosti” vključevala tudi nove kategorije (verjetno tudi takšne, kot je spolna identiteta). Nezakonit sovražni govor je torej “premikajoča se tarča” in bo sčasoma verjetno postal še širši in bolj politično obarvan. Evropska komisija na svojem spletišču navaja,
Evropska komisija je9. decembra 2021 sprejela sporočilo, ki spodbuja sklep Sveta o razširitvi sedanjega seznama “kaznivih dejanj EU” iz člena 83(1) PDEU na kazniva dejanja iz sovraštva in sovražni govor. Če bo ta sklep Sveta sprejet, bo lahko Evropska komisija v drugem koraku predlagala sekundarno zakonodajo, ki bo EU omogočila, da poleg rasističnih ali ksenofobnih motivov kriminalizira tudi druge oblike sovražnega govora in kaznivih dejanj iz sovraštva.
7. Najbolj zaskrbljujoč vidik DSA je izjemna moč in diskrecijska pravica, ki jo daje v roke Evropski komisiji – predvsem neizvoljeni komisiji -, da nadzira skladnost z DSA in odloča, kdaj spletne platforme ne izpolnjujejo svojih “dolžnosti skrbnega pregleda” pri obvladovanju tveganj, katerih pomen je notorično nejasen in zmanipuliran, kot so sovražni govor, dezinformacije in protidržavljanski diskurz. Evropska komisija si tudi podeljuje pooblastila za razglasitev izrednih razmer po vsej Evropi, kar bi ji omogočilo, da od digitalnih platform zahteva dodatne posege za preprečevanje javne grožnje. Pravne varnosti glede tega, kdaj lahko Evropska komisija razglasi “izredne razmere”, ne bo. Prav tako ni pravne varnosti glede tega, kako bodo Evropska komisija in njeni revizorji razlagali “sistemska tveganja”, kot so dezinformacije in sovražni govor, ali ocenjevali prizadevanja ponudnikov storitev za zmanjšanje teh tveganj, saj gre za diskrecijska pooblastila.
8. Prav tako ni jasno, kako bi lahko Komisija izvedla revizijo “sistemskih tveganj” dezinformacij in tveganj za državljanski diskurz in volilne procese, ne da bi zavzela posebno stališče o tem, kaj so resnične in neresnične, koristne in škodljive informacije; s tem bi preprečila demokratični proces, v katerem državljani sami ocenjujejo ta vprašanja.
9. Prav tako ni jasno, kateri mehanizmi nadzora in ravnovesja bodo vzpostavljeni, da se prepreči, da bi DSA postala orožje za najljubše cilje Komisije EU, bodisi za vojno v Ukrajini, uporabo cepiv, podnebno politiko ali “vojno proti terorizmu”. Široka pooblastila za razglasitev javnega izrednega stanja in zahtevo, da platforme izvedejo “ocene” svojih politik kot odziv na to, v kombinaciji s široko diskrecijsko pravico za kaznovanje spletnih platform zaradi “neizpolnjevanja” po naravi nejasnih “dolžnosti skrbnega pregleda”, dajejo Komisiji veliko manevrskega prostora za vladanje nad spletnimi platformami in izvajanje pritiska nanje, da bi spodbujale njej najljubšo politično zgodbo.
10. Posebej zahrbten vidik tega zakona je ta, da Komisija dezinformacije dejansko postavlja av nezakonito stanje *skozi zadnja vrata*, če se tako izrazim. Namesto da bi jasno opredelila, kaj misli z “dezinformacijami”, in jih razglasila za nezakonite – kar bi verjetno povzročilo razburjenje -, od velikih spletnih platform, kot sta Twitter in Facebook, zahteva “ustrezno skrbnost”, da sprejmejo diskrecijske ukrepe proti dezinformacijam in zmanjšajo “sistemska tveganja” na svojih platformah (ki vključujejo tveganje “dezinformacij za javno zdravje”). Verjetno bi redne revizije skladnosti teh podjetij z zakonom slabo vplivale na politike, ki komajda izvajajo pravila o dezinformacijah.
Tako bi bil neto učinek zakona skoraj neustavljiv pritisk na platforme družbenih medijev, da bi igrale igro “boja proti dezinformacijam” na način, ki bi bil sprejemljiv za revizorje Komisije, in se tako izognile visokim globam. Veliko negotovosti je glede tega, kako stroge ali ohlapne bi bile takšne revizije in katere vrste neskladnosti bi lahko sprožile uporabo finančnih sankcij. Precej nenavadno je, da pravna ureditev, ki naj bi ščitila svobodo govora, prepušča usodo svobode govora na milost in nemilost široko diskrecijskim in po naravi nepredvidljivim presojam neizvoljenih uradnikov.
Edino upanje je, da bo ta grd, zapleten in nazadnjaški zakonodajni akt končal pred sodnikom, ki bo razumel, da svoboda izražanja ne pomeni nič, če je talec stališč Evropske komisije o pripravljenosti na pandemijo, rusko-ukrajinski vojni ali o tem, kaj šteje za “žaljiv” ali “sovražni” govor.
P.S. Ta analiza naj ostane kot predhodni poskus nekoga, ki ni specializiran za evropsko pravo, da se spopade z zaskrbljujočimi posledicami zakona o digitalnih storitvah za svobodo govora, ki temelji na prvem branju. Dobrodošli so popravki in pripombe pravnih strokovnjakov in tistih, ki so imeli dovolj potrpljenja, da so se sami prebili skozi zakon. To je najbolj podrobna in stroga razlaga zakona o digitalnih storitvah, ki sem jo pripravil do zdaj. Vključuje pomembne nianse, ki jih moje prejšnje razlage niso vsebovale, in popravlja nekatere napačne razlage – zlasti platformam po zakonu ni treba umakniti vseh označenih vsebin, ljudje, ki označujejo nezakonite vsebine, pa se imenujejo “zaupanja vredni označevalci” in ne “preverjevalci dejstev”).
Ponovno objavljeno na avtorjevem spletnem mestu Substack
Suggest a correction
