Zakaj Svetovna zdravstvena organizacija navaja lažne trditve glede predlogov za odvzem suverenosti državam?

Generalni direktor Svetovne zdravstvene organizacije (SZO) navaja:

Nobena država ne bo prepustila svoje suverenosti SZO,

s sklicujoč se na novi pandemski sporazum SZO in predlagane spremembe Mednarodnega zdravstvenega pravilnika (MZP), o katerih se trenutno pogajajo. Njegove izjave so jasne in nedvoumne ter popolnoma neskladne z besedili, na katera se sklicuje.

Racionalen pregled zadevnih besedil kaže, da:

1. Dokumenti predlagajo prenos pristojnosti odločanja na SZO v zvezi z osnovnimi vidiki delovanja družbe, ki se jih države zavežejo uvesti.
2. Generalni direktorat SZO bo imel izključno pristojnost odločati o tem, kdaj in kje se bodo uporabljali.
3. Predlogi naj bi bili mednarodnopravno zavezujoči.

Nadaljnje trditve, da suverenost ni izgubljena, ki jih ponavljajo politiki in mediji, zato sprožajo pomembna vprašanja v zvezi z motivacijo, pristojnostmi in etiko.

Namen besedil je prenos odločanja, ki je trenutno v pristojnosti narodov in posameznikov, na Svetovno zdravstveno organizacijo, kadar njen generalni direktorat odloči, da obstaja nevarnost velikega izbruha bolezni ali drugega izrednega zdravstvenega dogodka, ki lahko preseže več državnih meja. Nenavadno je, da se države zavežejo, da bodo sledile zunanjim subjektom v zvezi z osnovnimi pravicami in zdravstvenim varstvom svojih državljanov, še toliko bolj, če ima to velike gospodarske in geopolitične posledice.

Vprašanje, ali se suverenost dejansko prenaša, in pravni status takega sporazuma sta zato bistvenega pomena, zlasti za zakonodajalce demokratičnih držav. Njihova absolutna dolžnost je, da se prepričajo o svoji utemeljenosti. To podlago sistematično preučujemo v tem dokumentu.

Predlagane spremembe MZP (Mednarodnega zdravstvenega pravilnika) in suverenost pri odločanju o zdravju

Sprememba MZP iz leta 2005 je lahko preprost način za hitro uvedbo in uveljavitev “novih normalnih” ukrepov za nadzor zdravja. Sedanje besedilo se uporablja za skoraj celotno svetovno prebivalstvo, saj šteje 196 držav pogodbenic, vključno z vsemi 194 državami članicami SZO. Za potrditev bo morda potrebno formalno glasovanje Svetovne zdravstvene skupščine (WHA), saj je bila nedavna sprememba iz leta 2022 sprejeta s soglasjem. Če bo maja 2024 uporabljen enak mehanizem odobritve, se lahko zgodi, da številne države in javnost ne bodo vedele za široko področje uporabe novega besedila in njegove posledice za suverenost držav in posameznikov.

Mednarodne konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin so sklop priporočil v okviru pogodbenega postopka, ki ima moč v mednarodnem pravu. Njihov namen je zagotoviti SZO-ju določeno moralno avtoriteto za usklajevanje in vodenje odzivov, ko pride do mednarodnega izrednega zdravstvenega stanja, kot je pandemija. Večina jih je nezavezujočih, vsebujejo pa zelo konkretne primere ukrepov, ki jih lahko SZO priporoči, med drugim (člen 18):

• zahtevanje zdravniških pregledov;
• preverjanje dokazil o cepljenju ali drugi preventivi;
• zahtevanje cepljenja ali druge profilakse;
• postavitev sumljivih oseb pod javno zdravstveno opazovanje;
• izvajanje karantene ali drugih zdravstvenih ukrepov za osumljene osebe;
• po potrebi izvajajnje izolacije in zdravljenja prizadetih oseb;
• sledenje stikom osumljenih ali prizadetih oseb;
• zavrnitev vstopa osumljenim in prizadetim osebam;
• preprečitev vstopa neprizadetim osebam na prizadeta območja in
• izvajanje pregleda izhoda in/ali omejitve za osebe s prizadetih območij.

Ti ukrepi, kadar se izvajajo skupaj, se od začetka leta 2020 na splošno imenujejo “zapore” (lockdowns) in “odredbe” (mandates). ‘Zapore’ je bil prej izraz, rezerviran za osebe, zaprte kot kriminalci, saj odpravlja osnovne splošno sprejete človekove pravice, po mnenju SZO pa so takšni ukrepi škodljivi za javno zdravje. Od leta 2020 pa je postal privzeti standard za organe javnega zdravja pri obvladovanju epidemij, čeprav je v nasprotju s številnimi določili Splošne deklaracije človekovih pravic (SDČP):

• Vsakdo je upravičen do vseh pravic in svoboščin, določenih v tej deklaraciji, brez kakršnega koli razlikovanja, vključno s prepovedjo samovoljnega pridržanja (člen 9).
• Nihče ne sme biti izpostavljen samovoljnemu poseganju v zasebnost, družino, dom ali dopisovanje (člen 12).
• Vsakdo ima pravico do prostega gibanja in prebivanja znotraj meja vsake države in Vsakdo ima pravico zapustiti katero koli državo, tudi svojo, in se vrniti v svojo državo (13. člen).
• Vsakdo ima pravico do svobode prepričanja in izražanja; ta pravica vključuje svobodo izražanja mnenj brez vmešavanja ter pravico iskati, sprejemati in širiti informacije in ideje s kakršnimi koli sredstvi in ne glede na meje (19. člen).
• Vsakdo ima pravico do svobode mirnega zbiranja in združevanja (člen 20).
• Volja ljudstva je podlaga za oblast no oblast (21. člen).
• Vsakdo ima pravico do dela (23. člen).
• Vsakdo ima pravico do izobraževanja (26. člen).
• Vsakdo ima pravico do družbenega in mednarodnega reda, v katerem se lahko v celoti uresničujejo pravice in svoboščine, določene v tej deklaraciji (28. člen).
• Nobena določba te deklaracije se ne sme razlagati tako, da bi kateri koli državi, skupini ali osebi zagotavljala pravico do kakršne koli dejavnosti ali dejanja, katerega cilj je uničenje katere koli od pravic in svoboščin, določenih v tej deklaraciji (30. člen).

Ta določila SDČP so osnova sodobnega koncepta suverenosti posameznika ter odnosa med oblastmi in njihovim prebivalstvom. Veljajo za najvišjo kodifikacijo pravic in svoboščin posameznikov v 20. stoletju, vendar bodo morda kmalu odpravljene za zaprtimi vrati v sejni sobi v Ženevi.

S predlaganimi spremembami se bodo “priporočila” sedanjega dokumenta spremenila v zahteve, in sicer s tremi mehanizmi:

• Črtanje izraza “nezavezujoče” (člen 1),
• Vstavitev besedne zveze, da se bodo države članice “zavezale, da bodo upoštevale priporočila SZO-ja”, in priznale SZO ne kot organizacijo, ki je pod nadzorom držav, temveč kot “usklajevalni organ” (novi člen 13A).

Države pogodbenice priznavajo SZO kot vodilni in usklajevalni organ mednarodnega odziva na področju javnega zdravja med izrednimi razmerami na področju javnega zdravja mednarodnega pomena in se zavezujejo, da bodo pri svojem mednarodnem odzivu na področju javnega zdravja upoštevale priporočila SZO-ja.

Kot je jasno razvidno iz 18. člena zgoraj, ti vključujejo številne ukrepe, ki neposredno omejujejo posameznikovo svobodo. Če prenos pristojnosti odločanja (suverenosti) tu ni mišljen, potem bi lahko sedanji status MZP kot “priporočil” ostal in države se ne bi zavezale, da bodo upoštevale zahteve SZO.

• Države pogodbenice se zavežejo, da bodo nemudoma sprejele tisto, kar je bilo prej le priporočilo, vključno z zahtevami SZO-ja glede nedržavnih subjektov pod njihovo pristojnostjo (člen 42):

Zdravstvene ukrepe, sprejete v skladu s tem pravilnikom, vključno s priporočili iz členov 15 in 16, vse države pogodbenice začnejo in dokončajo brez odlašanja ter jih izvajajo na pregleden, pravičen in nediskriminatoren način. Države pogodbenice sprejmejo tudi ukrepe, s katerimi zagotovijo, da nedržavni akterji, ki delujejo na njihovih ozemljih, upoštevajo te ukrepe.

V členih 15 in 16, ki sta omenjena tukaj, lahko SZO od države zahteva, da zagotovi vire “zdravstvenih proizvodov, tehnologij in znanja”, in SZO-ju dovoli, da v državo napoti osebje (tj. ima nadzor nad vstopom izbranih oseb prek državnih meja). Ponavljajo tudi zahtevo, da mora država zahtevati izvajanje zdravstvenih protiukrepov (npr. testiranje, cepiva, karantena) na svojem prebivalstvu, kadar to zahteva SZO.

Opozoriti je treba, da je predlagana sprememba člena 1 (črtanje “nezavezujoče”) dejansko odveč, če ostane nov člen 13A in/ali spremembe v členu 42. To je mogoče (in verjetno bo) odstraniti iz končnega besedila, kar daje videz kompromisa, ne da bi se spremenil prenos suverenosti.

Vsi ukrepi na področju javnega zdravja iz člena 18 in dodatni ukrepi, kot je omejevanje svobode govora za zmanjšanje izpostavljenosti javnosti alternativnim stališčem (Priloga 1, novi člen 5(e); “…preprečevanje dezinformacij in napačnih informacij“), so v neposrednem nasprotju z SDČP. Čeprav je svoboda govora trenutno v izključni pristojnosti nacionalnih organov in se njeno omejevanje na splošno obravnava kot negativno in kot zloraba, se institucije Združenih narodov, vključno s Svetovno zdravstveno organizacijo, zavzemajo za cenzuro neuradnih stališč, da bi zaščitile to, kar imenujejo “celovitost informacij“.

Z vidika človekovih pravic se zdi nezaslišano, da bodo spremembe omogočile SZO-ju, da državam narekuje, naj zahtevajo individualne zdravniške preglede in cepljenje, kadar koli razglasi pandemijo. Čeprav se Nürnberški kodeks in Helsinška deklaracija nanašata zlasti na poskuse na ljudeh (npr. klinične preskuse cepiv), Splošna deklaracija o bioetiki in človekovih pravicah pa tudi na odnos med izvajalcem in pacientom, ju je mogoče smiselno razširiti na ukrepe javnega zdravja, ki nalagajo omejitve ali spremembe človekovega vedenja, in zlasti na vse ukrepe, ki zahtevajo injekcije, zdravila ali zdravniški pregled in vključujejo neposredno interakcijo izvajalca in osebe.

Če so cepiva ali zdravila še vedno v fazi preizkušanja ali niso v celoti preizkušena, potem je vprašanje biti predmet poskusa, prav tako realno. Obstaja jasen namen, da se uporabi CEPI-jev program “Cepivo v 100-dneh”, ki po definiciji v tem času ne more zaključiti pomembnih preskusov varnosti ali učinkovitosti.

Prisilno preverjanje ali jemanje zdravil, razen v primerih, ko prejemnik očitno ni duševno sposoben izpolniti ali zavrniti informacij, je neetično. Zahteva po izpolnjevanju pogojev za dostop do osnovnih človekovih pravic, ki jih določa SDČP, bi pomenila prisilo. Če to ne ustreza opredelitvi SZO-ja za kršitev suverenosti posameznika in nacionalne suverenosti, morajo generalni direktorat in njegovi podporniki javno pojasniti, katero opredelitev uporabljajo.

Predlagani pandemski sporazum SZO-ja kot orodje za upravljanje prenosa suverenosti

Predlagani sporazum o pandemijah bo človeštvo postavil v novo obdobje, ki bo nenavadno organizirano okoli pandemij: pred pandemijo, pandemijo in med pandemijami. Nova struktura upravljanja pod okriljem SZO-ja bo nadzorovala spremembe mednarodnega pravnega reda in povezane pobude. Opirala se bo na nove zahteve glede financiranja, vključno s sposobnostjo SZO-ja, da od držav zahteva dodatna finančna sredstva in materiale ter da vodi mrežo za oskrbo, ki podpira njeno delo v izrednih zdravstvenih razmerah (člen 12):

V primeru pandemije bo SZO v realnem času imela dostop do najmanj 20 % (10 % v obliki donacije in 10 % po dostopnih cenah za SZO) proizvodnje varnih, učinkovitih in uspešnih izdelkov, povezanih s pandemijo, za distribucijo na podlagi tveganj in potreb javnega zdravja, pri čemer bo vsaka pogodbenica, ki ima proizvodne obrate za proizvodnjo izdelkov, povezanih s pandemijo, v svoji pristojnosti, sprejela vse potrebne ukrepe za olajšanje izvoza takih izdelkov, povezanih s pandemijo, v skladu s časovnim razporedom, ki ga bodo določili SZO in proizvajalci.

In člen 20(1):

…na zahtevo zagotovi podporo in pomoč drugim pogodbenicam, da bi olajšala obvladovanje širjenja okužbe pri viru.

Celotna struktura se bo financirala iz novega vira financiranja, ločenega od sedanjega financiranja SZO-ja, kar je dodatna zahteva za davkoplačevalce poleg sedanjih nacionalnih obveznosti (člen 20(2)). Financiranje bo vključevalo tudi sredstva iz prostovoljnih prispevkov “vseh ustreznih sektorjev, ki imajo koristi od mednarodnega dela za krepitev priprav, pripravljenosti in odzivanja na pandemije”, ter donacij dobrodelnih organizacij (člen 20(2)b).

Trenutno države odločajo o zunanji pomoči na podlagi nacionalnih prednostnih nalog, razen omejenih sredstev, za katera so se dogovorile, da jih bodo dodelile organizacijam, kot je SZO, na podlagi obstoječih obveznosti ali pogodb. Predlagani sporazum je izjemen ne le po tem, da močno povečuje znesek, ki ga morajo države nameniti v skladu z zahtevami pogodb, temveč tudi po tem, da vzpostavlja vzporedno strukturo financiranja, ki ni povezana z drugimi prednostnimi nalogami na področju bolezni (ravno nasprotno od prejšnjih zamisli o povezovanju pri financiranju zdravstva). Poleg tega daje moč zunanji skupini, ki ni neposredno odgovorna, da zahteva ali pridobi dodatna sredstva, kadar se ji to zdi potrebno.

Sporazum še dodatno posega v to, kar je običajno v pravni pristojnosti nacionalnih držav, saj bo od držav zahteval, da vzpostavijo (člen 15) “… mehanizem(-e) za odškodnino za poškodbe zaradi cepljenja brez krivde…”, s čimer bo farmacevtskim podjetjem zagotovil dejansko imuniteto za škodo, ki jo utrpijo državljani zaradi uporabe izdelkov, ki jih SZO priporoča na podlagi dovoljenja za nujno uporabo ali pa od držav dejansko zahteva, da jih naložijo svojim državljanom.

Kot postaja vse bolj sprejemljivo za vladajoče, se bodo države, ki bodo pogodbo ratificirale, strinjale, da bodo javnosti omejile pravico, da nasprotuje ukrepom in zahtevam SZO-ja v zvezi s takšnimi nujnimi primeri (člen 18):

…in se bodo borile proti lažnim, zavajajočim, napačnim informacijam ali dezinformacijam, tudi z učinkovitim mednarodnim sodelovanjem in povezovanjem ..

Kot smo videli med odzivom na Covid-19, je lahko opredelitev zavajajočih informacij odvisna od politične ali komercialne smoternosti, vključno z dejanskimi informacijami o učinkovitosti in varnosti cepiv ter ortodoksni imunologiji, ki bi lahko poslabšale prodajo zdravstvenega blaga. Zato odprte demokracije tako poudarjajo zaščito svobode govora, tudi če je ta včasih zavajajoča. S podpisom tega sporazuma se bodo vlade strinjale, da bodo po navodilih Svetovne zdravstvene organizacije opustile to načelo v zvezi s svojimi državljani.

Področje uporabe tega predlaganega sporazuma (in sprememb MZP-ja) je širše od pandemij, kar močno razširja obseg, v katerem se lahko zahteva prenos pristojnosti odločanja. Druge okoljske grožnje zdravju, kot so podnebne spremembe, se lahko razglasijo za izredne razmere po presoji generalnega direktorata, če se sprejmejo široke opredelitve pojma “eno zdravje“, kot je priporočeno.

Težko si je predstavljati drug mednarodni instrument, v katerem bi se takšna pooblastila nad nacionalnimi viri prenesla na neizvoljeno zunanjo organizacijo, še težje pa si je predstavljati, kako se to razume drugače kot izguba suverenosti. Edina utemeljitev za to trditev se zdi, da je osnutek sporazuma podpisan na podlagi prevare – da se ga ne namerava obravnavati drugače kot nepomemben kos papirja ali kot nekaj, kar bi moralo veljati le za manj močne države (tj. kot kolonialistično orodje).

Ali bodo spremembe mednarodnega pravnega reda in predlagani pandemični sporazum pravno zavezujoči?

Obe besedili naj bi bili pravno zavezujoči. MZP tak status že ima, zato so vpliv predlaganih sprememb na potrebo po novem sprejetju s strani držav zapletena vprašanja nacionalne pristojnosti. Trenutno obstaja mehanizem za zavrnitev novih sprememb. Vendar če veliko število držav ne bo dejavno izrazilo svojega nasprotovanja in zavrnitve, bo sprejetje sedanje objavljene različice iz februarja 2023 verjetno vodilo v prihodnost, nad katero bo stalno visela senca nevarnosti diktatov SZO-ja o zaporah in zapiranjih.

Predlagani sporazum o pandemiji naj bi bil očitno tudi pravno zavezujoč. SZO o tem vprašanju razpravlja na spletni strani mednarodnega pogajalskega telesa (INB), ki pripravlja besedilo. Enak pravno zavezujoč namen je izrecno naveden v deklaraciji voditeljev skupine G20 na Baliju leta 2022:

Podpiramo delo medvladnega pogajalskega telesa (INB), ki bo pripravilo osnutek in se pogajalo o pravno zavezujočem instrumentu, ki bi moral vsebovati tako pravno zavezujoče kot pravno nezavezujoče elemente za krepitev pandemske pogodbe ..,

ponovljeno v izjavi voditeljev skupine G20 v New Delhiju leta 2023:

…ambiciozno, pravno zavezujočo konvencijo SZO, sporazum ali druge mednarodne instrumente o pandemski pogodbi (WHO CA ) do maja 2024,

in Svet Evropske unije:

Konvencija, sporazum ali drug mednarodni instrument je po mednarodnem pravu pravno zavezujoč. Sporazum o preprečevanju, pripravljenosti in odzivanju na pandemije, sprejet v okviru Svetovne zdravstvene organizacije (SZO), bi državam po vsem svetu omogočil krepitev nacionalnih, regionalnih in globalnih zmogljivosti ter odpornosti na prihodnje pandemije.

Mednarodne konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin že imajo mednarodnopravno veljavo.

Uradniki SZO-ja, ki so predlagani sporazum prej opisali kot “pogodbo“, zdaj vztrajajo, da noben instrument ne vpliva na suverenost, medtem ko si prizadevajo za tak status. Namigovanje, da se bodo s prenosom strinjali predstavniki držav na Svetovni zdravstveni organizaciji in ne SZO, je niansa, ki je nepomembna za njene trditve glede njihovega poznejšega učinka.

Stališče SZO-ja sproža resnično vprašanje, ali njeno vodstvo resnično ne ve, kaj se predlaga, ali pa si aktivno prizadeva zavajati države in javnost, da bi povečalo verjetnost sprejetja. Najnovejša različica z dne 30. oktobra 2023 zahteva 40 ratifikacij, da bi prihodnji sporazum začel veljati po dvotretjinskem glasovanju za v okviru Svetovne zdravstvene organizacije. Zato bo potrebno nasprotovanje precejšnjega števila držav, da bi se ta projekt izjalovil. Ker ga podpirajo močne vlade in institucije, bodo finančni mehanizmi, vključno z instrumenti Mednarodnega denarnega sklada in Svetovne banke ter dvostransko pomočjo, verjetno otežili nasprotovanje držav z nižjimi dohodki.

Posledice neupoštevanja vprašanja suverenosti

Pomembno vprašanje v zvezi s tema dvema instrumentoma Svetovne zdravstvene organizacije v resnici ne bi smelo biti, ali je ogrožena suverenost, ampak zakaj bi se demokratične države odpovedale kakršni koli suverenosti v korist organizacije, ki je (i) v veliki meri financirana iz zasebnih sredstev in zavezana k upoštevanju diktata korporacij in samooklicanih filantropov ter (ii) skupaj vodena s strani držav članic, od katerih polovica niti ne trdi, da so odprte predstavniške demokracije.

Če je res, da se vlade zavestno odpovedujejo suverenosti brez vednosti in soglasja svojih narodov ter na podlagi lažnih trditev vlad in Svetovne zdravstvene organizacije, potem so posledice izjemno resne. To bi pomenilo, da so voditelji delovali neposredno proti interesom svojih narodov ali držav in v podporo zunanjim interesom. Večina držav ima posebne temeljne zakone, ki obravnavajo takšno prakso. Zato je res pomembno, da tisti, ki zagovarjajo te projekte, pojasnijo svoje opredelitve suverenosti in demokratičnega procesa ali pa izrecno zaprosijo za informirano soglasje javnosti.

Drugo vprašanje, ki si ga je treba zastaviti, je, zakaj organi javnega zdravja in mediji ponavljajo zagotovila Svetovne zdravstvene organizacije o blagodejni naravi pandemskih instrumentov. Zatrjuje, da so trditve o zmanjšani suverenosti “napačne informacije” ali “dezinformacije”, za katere drugje trdijo, da so glavni ubijalci človeštva. Čeprav so takšne trditve nekoliko smešne in se zdi, da je njihov namen očrniti drugače misleče, je SZO očitno kriva za to, kar trdi, da je takšen zločin. Če njeno vodstvo ne more dokazati, kako njegove trditve v zvezi s temi pandemičnimi instrumenti niso namerno zavajajoče, se zdi, da bi moralo etično odstopiti.

Potreba po pojasnilu

SZO navaja tri velike pandemije v preteklem stoletju – izbruha gripe konec petdesetih in v šestdesetih letih prejšnjega stoletja ter pandemijo Covid-19. V prvih dveh je umrlo manj ljudi, kot jih danes vsako leto umre zaradi tuberkuloze, medtem ko smrtnost zaradi Covida-19, o kateri poročajo, ni nikoli dosegla ravni raka ali srčno-žilnih bolezni in je v državah z nizkimi dohodki v primerjavi z endemičnimi nalezljivimi boleznimi, kot so tuberkuloza, malarija in HIV/aids, skoraj nepomembna.

Noben drug izbruh bolezni, ki ni gripa in ga je zabeležila SZO ter ustreza opredelitvi pandemije (npr. hitro širjenje patogena, ki običajno ne povzroča večje škode, čez mednarodne meje za omejen čas), ni povzročil večje skupne umrljivosti kot nekajdnevna tuberkuloza (približno 4 000 na dan) ali več izgubljenih let življenja kot nekajdnevna malarija (vsak dan približno 1 500 otrok, mlajših od 5 let).

Če torej naši organi in njihovi podporniki v skupnosti javnega zdravja res menijo, da je treba pristojnosti, ki so trenutno v nacionalni pristojnosti, prenesti na zunanje organe na podlagi te stopnje zabeležene škode, bi bilo najbolje opraviti javni pogovor o tem, ali je to zadostna podlaga za opustitev demokratičnih idealov v korist bolj fašističnega ali drugače avtoritarnega pristopa. Navsezadnje govorimo o omejevanju osnovnih človekovih pravic, ki so bistvene za delovanje demokracije.

Ta članek je bil prvotno objavljen pri Brownstone Institute

Suggest a correction