Švicarji bodo 9. junija 2024 glasovali o pravici do telesne integritete

Tako pobuda kot priporočilo za glasovanje, ki so ga podali organi, odpirata zelo staro filozofsko vprašanje.

Vir: Marec 2024, prvotno objavljeno 28. marca 2024

Švicarska vlada je nedavno napovedala, da bodo švicarski volivci 9. junija glasovali o ljudski pobudi “Za svobodo in telesno celovitost”, ki v osnovi nasprotuje obveznemu cepljenju.

Tukaj je besedilo pobude, ki je bilo predloženo 16. decembra 2021:

“Za posege v telesno ali duševno celovitost osebe je potrebna njena privolitev. Zadevna oseba zaradi zavrnitve privolitve ne sme biti kaznovana ali socialno ali poklicno prikrajšana.”

Vlada in parlament priporočata njeno zavrnitev

Zvezni svet in parlament priporočata, da se pobuda zavrne. Na spletni strani Zveznega urada za javno zdravje, kjer je to priporočilo za glasovanje navedeno, beremo naslednje:

“Telesna in duševna celovitost je kot temeljna pravica že zapisana v ustavi. Poleg tega ni znano, kakšne bi bile praktične posledice sprejetja predloga, zlasti z vidika dela policije in sodstva.

Pandemija koronavirusov je Švico dosegla spomladi leta 2020. Zvezni svet je sprejel nekaj drastičnih ukrepov, da bi prebivalstvo zaščitil pred virusom in preprečil, da se zdravstveni sistem, zlasti bolnišnice, ne bi mogel spopasti z njim. Hkrati so raziskovalci po vsem svetu začeli razvijati cepiva proti novemu virusu.

V tem družbenem in političnem okolju se je jeseni 2020 začela izvajati pobuda “Za svobodo in telesno celovitost”.

Eno poglavje je namenjeno vprašanjem, ki jim sledijo uradni odgovori.

“Ali sta telesna in duševna celovitost že zapisani v ustavi?“

Telesna in duševna celovitost sta že med temeljnimi pravicami, zapisanimi v zvezni ustavi (člen 10, odstavek 2). Ta pravica varuje človeško telo pred kakršnim koli vmešavanjem države. Načeloma je vsak tak poseg dovoljen le s privolitvijo zadevne osebe.

Temeljne pravice niso absolutne. Pod določenimi pogoji jih lahko država omeji.

Ali je v Švici mogoče uvesti obvezno cepljenje?

Tudi v primeru cepljenja mora država spoštovati pravico do telesne in duševne celovitosti. Zakon o epidemijah v določenih izjemnih primerih predvideva možnost začasne uvedbe obveznega cepljenja za določene skupine ljudi, če prebivalstva ni mogoče zaščititi z manj strogimi ukrepi.

Konferenca kantonalnih direktorjev za javno zdravje v sporočilu za javnost podpira in pojasnjuje stališče zveznih oblasti, vendar je manj skrivnostna. Odkrito navaja, da pobuda “vpliva na monopol države nad legitimno silo”:

“Ker so kantoni odgovorni za policijsko in zdravstveno varstvo, bi bili prvi, ki bi bili prizadeti. Pobuda vpliva na monopol države nad legitimno silo. Ta monopol je nujen pogoj, da lahko Konfederacija, kantoni in občine izvajajo svojo pristojnost za sprejemanje zakonov in uporabo prava.”

Na kratko, stališče organov je naslednje: pravica do osebne telesne nedotakljivosti je v Švici že dovolj zaščitena; povečanje te zaščite bi pomenilo prevelike omejitve za državo, katere zmožnost upravljanja s silo bi bila močno omejena.

Filozofsko vprašanje

Razprava se torej dotika ključnega načela politične filozofije: ali je pravica do življenja in telesne integritete “naravna pravica” ali “zakonska pravica”? Z drugimi besedami, ali je ta pravica pridobljena ob rojstvu in zato neodtujljiva ali pa jo podeli država sama in je zato podrejena nekemu kolektivnemu imperativu?

Načelo naravnega prava v svojem sodobnem pojmovanju izvira iz obdobja razsvetljenstva in že filozofi 18. stoletja so bili glede tega vprašanja razdeljeni.

Po eni strani so zagovorniki klasične liberalne filozofije, kot sta Frédéric Bastiat in Thomas Jefferson, postulirali, da pravico do telesne celovitosti podeli Bog ob rojstvu in je zato neodtujljiva; z drugimi besedami, suženjstvo je popolnoma nemoralno; to načelo je torej naravna stalnica in ne zgolj konstrukt uma ter zato velja v prostoru in času. Po njihovem mnenju je izvajanje nasilja v nasprotju z božjim zakonom in voljo, ne glede na človeško razumevanje.

To načelo je zapisano v Deklaraciji o neodvisnosti Združenih držav Amerike, kjer se uvodno besedilo glasi:

V uvodu je zapisano, da so te resnice samoumevne, da so vsi ljudje ustvarjeni enaki in da jih je Stvarnik obdaril z nekaterimi neodtujljivimi pravicami.

V dokumentu iz leta 1776 so opisane te naravne pravice, ki jih je država dolžna varovati. Po mnenju avtorjev teh pravic v nobenem primeru ne podeljuje država sama; država je preprosto dolžna biti njihov garant, ne glede na kakršne koli utilitaristične premisleke ali omejitve, ki jih to predstavlja za njeno sposobnost vladanja. Pri tem je ključna beseda neodtujljiva: pomeni, da so pravice, naštete v dokumentu, neodtujljive in nedotakljive; ni pogojev ali utemeljitev, ki bi jih omejevali.

Na drugi strani so filozofi, kot sta Jean-Jacques Rousseau in Alexander Hamilton. Po njunem mnenju načelo naravnega prava ne obstaja, nasprotno pa je razsvetljena država tista, ki podeljuje in spoštuje temeljne pravice, kolikor je to mogoče ali praktično.

Ta filozofska dihotomija se je pozneje izkristalizirala ob razpravi o suženjstvu v Združenih državah Amerike: na eni strani so bili tisti, ki so trdili, da je odprava suženjstva nerealen ideal, ker ni bilo drugega praktičnega načina za nabiranje bombaža, na drugi strani pa tisti, ki so trdili, da je odprava suženjstva moralni imperativ in da je nujna, tudi če to pomeni, da se bomo morali brez bombaža in da bo družba kot celota postala revnejša.

Svoboda ali varnost?

Da bi to razpravo umestili v okvir glasovanja 9. junija, se postavlja isto vprašanje, ki je staro vsaj dve stoletji.

Nesporno je, da če bi 9. junija prevladal glas “za” in bi bila volja ljudi pozneje spoštovana, v primeru resnične pandemije država ne bi mogla več uvesti nikakršnih omejitev, njena sposobnost obvladovanja izrednih razmer pa bi bila lahko ogrožena.

Toda ali je ta argument dovolj za glasovanje proti? Ali pa bi moral moralni vidik prevladati nad vsemi utilitarističnimi vidiki?

To je odločitev, ki jo bodo morali Švicarji sprejeti v zasebnosti volilne kabine.

Suggest a correction