Dosjeji RKI razkrivajo politično muhavost: zahteve po ukrepih in spremembi medijev naraščajo

Vir: The Epoch Times, Nemčija, Lydia Roeber, 02. april 2024

_{Minister za zdravje Karl Lautberbach (R)) in nekdanji vodja RKI Lothar Wieler.foto: Reuters Wolfgang Kumm/dpa}

Kovid še naprej razdeljuje Nemčijo. In povrh vsega dosjeji RKI (Inštitut Roberta Kocha – RKI) zdaj razkrivajo dejstvo, da zapiranje itd. ni temeljilo na dokazih, temveč je bilo nejasno, kar je bila verjetno politična kaprica. Zdaj se pojavljajo pozivi, naj protokoli RKI prevzamejo odgovornost.

Razkriti protokoli RKI dokazujejo, da so bile odločitve v obdobju koronavirusa sprejete netransparentno in v nasprotju z uradnimi podatki, na katerih so temeljile. Odkar je revija “Multipolar” objavila 2.500 strani datotek RKI, ki jih je pripravila krizna skupina za koronavirus, so tri leta tajnih ukrepov ponovno pod drobnogledom. Predvsem je bilo ugotovljeno pomanjkanje preglednosti, s katero so bile uveljavljene odločitve strogih politik.

Retorična klofuta

Suspenz osnovnih pravic, prepovedi zborovanj, obvezne maske, delno uveljavljeno obvezno cepljenje, zapiranje šol in vrtcev, starejši in bolni umirajo sami v domovih za ostarele in bolnišnicah, prepovedi na otroških igriščih, policijsko nasilje nad mirnimi demonstranti, obrekovanje in izključevanje necepljenih iz javnega življenja, zapiranje restavracij. Vse te posege so potrdila številna sodišča, kar je povzročilo ogromno škodo socialni koheziji, blaginji in gospodarstvu. Škodo demokraciji so podpirali, ji ploskali in jo naravnost podpihovali s poročanjem v uveljavljenih, državno financiranih osrednjih medijih, od katerih se mnogi financirajo iz davkov.

“Med pandemijo koronavirusov so javne radiotelevizije presegle same sebe pri moralnem razvrednotenju kritikov cepljenja. Pri tem niso uporabljali retoričnega folija, temveč bič,” povzema NZZ in dodaja, da so znanstvene ocene pokazale “zelo minimalen delež kritičnih prispevkov k državnim pandemskim ukrepom”.

Datoteke RKI – naslednja grenka preizkušnja za medije

Zdaj je poročanje o dosjejih RKI naslednja grenka preizkušnja za medije, ki se soočajo z vse večjo izgubo zaupanja. Toda tudi ob nespornem pritisku dejstev se marginalizacija in obrekovanje nadaljujeta v nezmanjšanem obsegu. Tako kot v letih kovida proti tistim, ki so zahtevali dokaze, se mediji zdaj osredotočajo na tiste, ki so dokazali, da je bila razglašena pandemija “brez dokazov”.

Novinarja Paula Schreyerja od ‘Multipolar-ja’, ki je v nekaj letih porabil 15.000 evrov, da je sam opravil novinarsko delo, ki bi ga pravzaprav morali začeti “veliki” mediji, zdaj v kadrovski vrtiljak pošiljajo prav tisti, ki – grobo rečeno – niso opravili svojega dela. V zvezi s tem je zanimivo tudi to, da so se s Paulom Schreyerjem doslej povezali le “Süddeutsche Zeitung” in preverjevalci dejstev iz DPA, kot je na vprašanje Epoch Timesa povedal sam.

“Spiegel” in “t-online” sta “Multipolar-ju” označila za “desničarski blog, ki je blizu kovidskemu zanikovalnemu okolju”, in brez pomislekov citirala tajno spremenjen članek ZDF na to temo (poročal Epoch Times). V osrednjih medijih dobijo besedo znani akterji politične pandemije. Zeleni politiki, kot je Janosch Dahmen, lahko brez pomislekov objavljajo, da je razprava o dosjejih RKI očitno poskus ustvarjanja lažnega škandala z “virulentnim širjenjem takšnih neresničnih govoric”. Če parafraziramo Marka Twaina: “Najprej moraš poznati dejstva, preden jih lahko izkrivljaš.”

Medijska skupina Funke podpredsednici Bundestaga Katrin Göring-Eckardt (Zeleni) omogoča, da se izogne očitnemu preobračanju storilca in žrtve, saj ji dovoli, da ponovno oceno nesporno predstavi v kontekstu, da se “pandemija še danes uporablja za ustvarjanje razpoloženja proti naši parlamentarni demokraciji”: “Ponovna ocena se ne sme zlorabljati za obrekovanje tistih, ki se ukvarjajo s politiko, medicinsko stroko in znanostjo,” je opozorila Stranka zelenih. Tudi njen strankarski kolega, zvezni minister za gospodarstvo Robert Habeck, se zdaj zavzema za “pogum, da se iz tega nekaj naučimo”, kot poroča časnik Bild.

Lauterbachovi mlini za ponovno oceno meljejo počasi

Medtem želi zvezni minister za zdravje Karl Lauterbach (SPD) zdaj očitno podpreti koronavirusni pregled z večjo preglednostjo: “Lauterbach je 27. marca 2024 v oddaji DLF pojasnil: “Ne smemo narediti napake in ponovno poskušati razdeliti ljudi drug proti drugemu v zvezi s tem vprašanjem. Napovedal je, da namerava predstaviti “v veliki meri redigirano” različico navedenih protokolov RKI.

Medtem je podatkovni analitik in programer Tom Lausen na alternativnem medijskem portalu Nuoviso v živo v oddaji “Home Office” na YouTubu z orodji umetne inteligence in zgolj štirimi kliki pokazal, kaj se domnevno skriva pod redakcijami v dokumentih RKI, saj je v 2.500 straneh protokolov odkril pozabljeno redakcijo. Oglejte si ga tukaj od minute 01:45 v oddaji “Black Lines matter” z dne 27. marca 2024, ki je bila v dveh dneh ogledana več kot 140.000-krat (poroča Epoch Times).

Minister za zdravje ima drugačen časovni okvir kot kratka pregledna živa oddaja: Karl Lauterbach želi dokumente predstaviti v približno štirih tednih, je napovedal na DLF.

Medtem je “Tagesschau”, paradni konj javne radiotelevizije, predal še enega ključnega akterja v zvezi s pandemijo koronavirusov.

Nekdanji vodja RKI Lothar Wieler se lahko obširno hvali, tudi glede na že znane informacije iz objavljenih dosjejev RKI. Avtorica Corinna Emundts se v to ne vtika, prav tako ne kot v “krivce”, ki jih imenuje Wieler: “Obstajajo ljudje, ki namerno širijo napačne informacije.”

Michael Maier, urednik časopisa Berliner Zeitung, v analizi intervjuja v Tagesschauu povzema: ” V tem intervjuju je bilo zapisano naslednje: “Intervju je, ne morem drugače reči, neprekosljiv v smislu nevednosti in samovšečnosti.”

Velika mrtva točka medijev

Tudi Berliner Zeitung v članku komentira temo, ki jo mediji pogosto zanemarjajo, morda prav zato, ker jih zadeva. Vloga medijev pri poročanju v času koronavirusov in s tem njihov prispevek k delitvi družbe ter kako je sploh lahko prišlo do te pandemije brez dejstev in takih ukrepov je zdaj razkrita v spisih RKI:

“Protokoli RKI bi morali […] imeti posledice. Najprej za novinarstvo,” zahteva Berliner Zeitung. Kar je uspelo Multipolar-ju, ni uspelo drugim novinarjem. Avtor Martin Rücker se na tej točki uvršča mednje. “Neuspeh medijev,” razmišlja, “je v tem, da noben tradicionalni medij, vključno z velikimi in dobro opremljenimi uredništvi, ni poskrbel za objavo dokumentov.”

Poleg tega morata zvezna vlada in zvezni minister za zdravje Karl Lauterbach zaradi malomarnega, popolnega izpada komunikacije iz dokumentov RKI, nositi posledice. Avtor trdi, da je postopek od zahteve za protokole do pravne uveljavitve njihove objave trajal več mesecev ter da sta imela RKI in ministrstvo čas za pripravo. Avtor govori o “Katastrofi na področju odnosov z javnostmi demokratičnih razsežnosti”, ki je ne RKI ne, in predvsem ministrstvo, ne bi smeli dopustiti. Neukrepanje RKI in zveznega ministrstva za zdravje krivi za to, da se je zadeva “spremenila v komunikacijsko katastrofo”.

Glavni primer neuspeha medijev

Ob podrobnejšem pregledu lahko ta komentar v časopisu Berliner Zeitung, ki se sprva zdi brez “desničarskega” obrekovanja, služi kot primer neuspeha medijev med pandemijo in pri njenem reševanju.

Berliner Zeitung kritizira nerodnost RKI in ministrstev pri domnevnem prikrivanju. To je povzročilo “komunikacijsko katastrofo”. Ne omenja dejstva, da se RKI in ministrstvo umikata in s tem domnevno poskušata preprečiti preiskavo o izkrivljanju podatkov v obdobju kovida.

Novinarji kot “Stolpec za odnose z javnostjo” vlade

“Vsak strokovnjak za komuniciranje bi bil hvaležen za priložnost, da se mesece pripravlja na tak primer,” pravi Martin Rücker, ki kritizira institucije zaradi njihove počasnosti in s tem priča o tem, kako se je pri mnogih novinarjih očitno spremenilo razumevanje njihovega poklica. Rückert tu tudi z vidika svetovalca za odnose z javnostmi za vlado argumentira, kako bi lahko v najboljšem primeru izgledala bolje, namesto da si kot četrta veja oblasti krije hrbet.

Za največji neuspeh so tu krive vladne institucije: “Najprej same ne uspejo ustvariti preglednosti, nato se borijo proti poskusom drugih, da bi to preglednost ustvarili, in na koncu tiho prepuščajo razlago najglasnejšim kritikom vladnih institucij.” Po Rückertovem mnenju si je težko predstavljati učinkovitejši program, ki bi še bolj spodkopal omajano zaupanje v te institucije.

Avtorjev na videz naivni poziv je: “Organi in ministrstva morajo končno razumeti, da preglednost ni njihov nasprotnik, temveč zaveznik v boju za zaupanje javnosti.”

Nezaupanje v državne institucije

Zato je “preglednost države […] na dnevnem redu”. Za novinarja se zdi, da je rešitev nestrankarska pobuda. “Njen cilj bi moral biti zakon, ki bi državnim institucijam nalagal, da dokumente objavijo na lastno pobudo (in ne le na zahtevo) v skladu z jasnimi pravili.”

Vendar pa dejstvo, da naj bi bila rešitev za nekaj druga pobuda, drug zakon in več pravil, v tem primeru zveni nekoliko kot “prelaganje odgovornosti”, zlasti za tiste, ki so že izgubili zaupanje v vlado in njene institucije.

In teh je vedno več. Po raziskavi, ki so jo med drugim opravili raziskovalci z univerz v Erfurtu in Bambergu, želi zdaj 29% Nemcev kaznovati politike, “ki so bili odgovorni med pandemijo”. 19 % vprašanih je zahtevalo tudi posledice za znanstvenike. Spiegel” in “Bild” soglasno menita, da je ta rezultat “zastrašujoč”.

Vendar pa upada tudi zaupanje tistih, ki bi morali glede na svojo vlogo spodbujati ponovno presojo vsega tega: raziskava, ki jo je naročila fundacija Stiftung Meinung & Freiheit (predsednik Roland Tichy) pri Insa-Consulere, je pokazala, da je 37% vprašanih zdaj za popolno ukinitev javne radiotelevizije v Nemčiji.

Suggest a correction