Pilotni projekti evropske denarnice za digitalno identiteto se uvajajo neopaženo

Medtem, ko še naprej teče leto 2023, se zdi, da je Evropska komisija zaposlena z razvojem in izvajanjem pilotnih projektov za evropsko denarnico za digitalno identiteto EU (EUDI), ki naj bi bila v bližnji prihodnosti na voljo vsem državljanom EU. Toda medtem ko se Evropska komisija (EK) hvali s priročnostjo, varnostjo in široko paleto možnih primerov uporabe v vsakdanjem življenju, se manj govori o potencialu orodja za številne etične težave in težave, povezane z nadzorom.

Kaj je evropska denarnica za digitalno identiteto (EUDI)?

Digitalna denarnica EU, pogosto imenovana Evropska denarnica za digitalno identiteto (EU Digital Identity Wallet) (EUDI), naj bi bila v prihodnjih letih na voljo evropski javnosti. Po navedbah Evropske komisije so “EU Digital Identity Wallets osebne digitalne denarnice, ki državljanom omogočajo digitalno identifikacijo, shranjevanje in upravljanje osebnih podatkov ter uradnih dokumentov v elektronski obliki. Ti lahko vključujejo vozniško dovoljenje, zdravniške recepte ali izobrazbo.”

Medtem ko se dokončuje zakonodaja, ki racionalizira njihovo predvideno uporabo po vsej Evropi, Evropska komisija pospešuje svoja prizadevanja za uvedbo EUDI v širšo evropsko javnost, kjer v štirih obsežnih pilotnih projektih sodeluje več kot 250 zasebnih podjetij in javnih organov. V času priprave tega poročila je EU v te pilotne projekte vložila 46 milijonov EUR.

V pilotnih projektih EUDI se že preizkušajo različni primeri uporabe. Ti vključujejo uporabo denarnic za dostop do vladnih storitev, registracijo in aktivacijo kartic SIM za storitve mobilnih omrežij, podpisovanje pogodb, lažje potovanje in predložitev potrdil o izobraževanju. Vsi ti primeri uporabe kažejo, da se bodo digitalne identitetne denarnice lahko uporabljale pri številnih storitvah, ki so bistvene za vsakdanje življenje.

Priročno, a za koga?

Evropska komisija pogosto poudarja priročnost digitalne denarnice, saj se v sporočilih hvali, da se bodo uporabniki z denarnicami lahko prijavljali v hotele, vlagali davčne napovedi, najemali avtomobile in varno odpirali bančne račune. Predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen je v govoru v Stanju v Uniji leta 2020, v katerem je predlagala koncept “varne evropske e-identitete”, poudarila naslednje:

Vsakič, ko nas aplikacija ali spletna stran prosi, da ustvarimo novo digitalno identiteto ali se enostavno prijavimo prek velike platforme, nimamo pojma, kaj se v resnici zgodi z našimi podatki. Zato bo Komisija predlagala varno evropsko e-identiteto. Takšno, ki ji zaupamo in ki jo lahko vsak državljan uporablja kjer koli v Evropi za vse od plačevanja davkov do najema kolesa. Tehnologija, pri kateri lahko sami nadzorujemo, kateri podatki se uporabljajo in kako.

Vsekakor ima von der Leyenova prav, da “nimamo pojma, kaj se dogaja z našimi podatki”, ko ustvarjamo spletne račune ali se prijavljamo v zasebne storitve, pri čemer meni, da lahko digitalna identiteta reši temeljno težavo, s katero se mnogi ljudje srečujejo pri uporabi interneta.

Vendar pa je bistveno to, da evropska “e-identiteta” in na splošno metode digitalne identifikacije za civiliste kratkoročno in dolgoročno pomenijo vrsto novih vprašanj. Čeprav lahko digitalna identiteta uporabnikom omogoči dostop do storitev, pa poročilo WEF iz leta 2018 o digitalni identiteti priznava, da je orodje nagnjeno k izključevanju; “[z]a posameznike [preverljive osebne izkaznice] odpirajo (ali zapirajo) digitalni svet z njegovimi delovnimi mesti, političnimi dejavnostmi, izobraževanjem, finančnimi storitvami, zdravstvenim varstvom in drugim”.

In res, pod nadzorom skorumpirane države ali drugih upravljavskih struktur se zdi, da je nagnjenost digitalne identifikacije k “zapiranju” digitalnega sveta zrela za zlorabo. Raziskovalka Eve Hayes de Kalaf na primer v reviji Conversation piše, da lahko “države uporabijo mednarodno sponzorirane sisteme identifikacije” proti ranljivemu prebivalstvu. Izpostavlja primer iz Dominikanske republike, kjer se je dolgotrajna diskriminacija oseb haitijskega porekla leta 2013 pokazala v odvzemu dominikanskega državljanstva, zaradi česar so postale osebe brez državljanstva.

Medtem si ni težko predstavljati, da bodo tudi drugi padli skozi digitalne “razpoke”, ko bodo digitalni sistemi identifikacije postali splošno razširjeni in povezani z dostopom do ključnih socialnih in finančnih storitev ter podpore, če ne celo predpogoj zanje.

Kot pojasnjujeta Jeremy Loffredo in Max Blumenthal v poročilu za Grayzone iz leta 2021, je na primer uvedba sistema Aadhaar, indijskega biometričnega identifikacijskega sistema, “ki sledi gibanju uporabnikov med mesti”, leta 2017 povzročila množico smrti na indijskem podeželju, saj so težave pri dostopu do sistema Aadhaar prejemnikom blaga in ugodnosti funkcionalno onemogočile dostop do državnih skladišč z obroki, zaradi česar so ti celo stradali. Indijski časnik Scroll je poročal, da v naključnem vzorcu 18 indijskih vasi, kjer je bila biometrična avtentikacija obvezna za dostop do obrokov hrane, ki jih subvencionira vlada, 37 odstotkov imetnikov kartic ni moglo dobiti svojih obrokov.

Kljub opustošenju, ki ga je povzročil, je bil sistem Aadhaar na koncu promoviran kot uspeh, in Rest of World poroča, da Indija vzpostavlja mednarodna partnerstva za izvoz svojega priljubljenega enotnega plačilnega vmesnika (UPI), sistema za takojšnje plačevanje, ki kot osnovo uporablja biometrični identifikacijski sistem Aadhaar, drugam.

Jasno je, da digitalna identifikacija predstavlja veliko družbeno škodo, če se bo izvajala prehitro. Kljub tej možni škodi, kot sem zapisal za Unlimited Hangout, se zdi skoraj vsesplošna uporaba sistemov digitalne identifikacije vse bolj neizogibna, saj “Juniper Research [ocenjuje] da bodo vlade do leta 2024 izdale približno 5 milijard digitalnih osebnih izkaznic, poročilo Goode Intelligence iz leta 2019 pa navaja, da bosta digitalna identiteta in preverjanje do leta 2024 predstavljala 15 milijard dolarjev vreden trg.”

Poleg tega je bil narejen zakonodajni korak k interoperabilnosti digitalne denarnice v EU. Z drugimi besedami, ključne storitve so hipercentralizirane prek meja in digitalizirane na načine, ki so bolj sledljivi, kot bi lahko bili papirnati ustrezniki – vse to na dosegu roke organov.

Pomembno je, da se bo denarnica EUDI očitno povezala s finančnimi storitvami ali jih kako drugače vključevala, tako da bodo lahko državljani EU s svojo denarnico EUDI odprli bančne račune in celo zaprosili za posojila. Poleg tega je iz dokumenta Evropske centralne banke o politiki evropskega okvira digitalne identitete razvidno, da bo “denarnica EUDI prinesla koristi vsem interesentom plačilnega ekosistema”, vključno s “predvideno podporo digitalnemu evru”.

Medtem ko Evropska komisija rada izpostavlja domnevne koristi EUDI za “interesente plačilnega ekosistema”, se zdi, da manj rada razpravlja o nevarnostih, povezanih z verjetnim povezovanjem digitalne identitete z denarjem in zlasti digitalnimi valutami, kjer bi zmogljivosti elit za sledenje ali celo manipulacijo ali blokiranje zmožnosti civilistov, da sprejemajo ali izvajajo plačila, lahko bile brez primere.

Na kratko, evropske denarnice za digitalno identiteto naj bi bile priročne za vsakdanjo civilno uporabo. Hkrati pa bi te denarnice in drugi podobni sistemi digitalne identitete, ki se razvijajo drugje, lahko bili priročni tudi za vlade in vladne strukture, ki želijo množično nadzorovati, spremljati ali kako drugače manipulirati ali nadzorovati kritične vidike življenja državljanov.

Povezava DIIA

Kljub temu, da Ukrajina nima statusa članice EU in je v vojni, je vključena v pilotne projekte evropske denarnice za digitalno identiteto. Kot sem poročal v svojem prispevku, pri uvajanju evropske digitalne denarnice pomaga DIIA, ukrajinska hipercentralizirana aplikacija “država v pametnem telefonu”. Pravzaprav je ukrajinski minister za digitalno preobrazbo Mihajlo Fedorov v julijski objavi na Telegramu poudaril, da so predstavniki aplikacije DIIA letos poleti na konzorciju POTENTIAL (Pilots for European Digital Identity Wallet) celo pokazali zmogljivosti aplikacije DIIA.

Pomembno je, da so številni primeri uporabe evropske digitalne denarnice, ki se preizkušajo v pilotnih projektih z ukrajinsko aplikacijo DIIA, že realnost. Ukrajinci namreč uporabljajo DIIA za vrsto vsakodnevnih dejavnosti, med drugim za preverjanje svoje identitete za uporabo bančnih storitev, imajo različne digitalne osebne dokumente (kot so vozniška dovoljenja in biometrični potni listi) ter celo plačujejo nekatere davke in dostopajo do socialnih storitev za družine. Ukrajinsko ministrstvo za digitalno preobrazbo je poudarilo, da namerava vse javne storitve dati na voljo prek spleta: DIIA naj bi bila aplikacija, kjer je “vse na enem mestu” za te storitve.

In kot sem že omenil v prejšnjih poročilih za svoj Substack in Unlimited Hangout, se s poglabljanjem konflikta nadaljuje širjenje področja uporabe aplikacije DIIA, ki zagotavlja storitve, povezane z vojno. Ukrajinski civilisti, ki jih je prizadela vojna, so na primer prek aplikacije prejeli štipendije, prek DIIA pa lahko tudi preverijo svojo identiteto in se prijavijo v e-Vorog (“e-vrag”), klepetalnega robota, ki ukrajinskim državljanom omogoča, da državi sporočijo informacije o lokaciji ruske vojske.

Vsi ti pogoji skupaj kažejo, da bi lahko DIIA služila kot nekakšen načrt ali predhodnik sosednje evropske digitalne denarnice, pri čemer bi evropska digitalna denarnica, ki je že centralizirana aplikacija, namenjena pomoči državljanom pri številnih ključnih vsakodnevnih storitvah, lahko prevzela vse več vladnih storitev v Evropski uniji. Medtem ko bo treba videti, kaj se bo zgodilo z uvajanjem digitalne denarnice v Evropi, pa izvajanje denarnice po vsej EU in oblika aplikacije za pametne telefone, v kateri je mogoče zlahka uvajati, odstranjevati ali urejati funkcije po želji, pomenita, da ni mogoče izključiti širjenja področja uporabe v primerljivem obsegu.

Zaključek

Številni ljudje se razumljivo zanimajo za digitalne dokumente in druge enostavne načine dostopa do javnih storitev in opravljanja nalog v digitalni dobi. Vendar so te storitve in orodja, ki jih omogočajo države in sosednje upravljavske strukture ter neodgovorni člani zasebnega sektorja, povezani s precejšnjimi etičnimi pomisleki in pomisleki glede nadzora, o katerih bi morala javnost obširno razpravljati in o njih razpravljati. V tem pogledu se zdi, da bodoča evropska denarnica za digitalno identiteto ni nobena izjema.

Vendar pa razprava ali ne, pilotno uvajanje digitalne denarnice in sprejemanje digitalne identitete v posameznih državah članicah EU poteka, pri čemer je EK v izjavi za javnost pojasnila, da bo “vsakdo imel pravico do digitalne identitete EU”, ki bo sprejeta v vseh državah članicah EU.

In medtem ko Evropska komisija sporoča, da “ne bo nobene obveznosti” uporabe evropske digitalne denarnice, pa poročilo EK Sporočanje 2030 Digitalni kompas: Evropski način za digitalno desetletje pojasnjuje, da je cilj EU za leto 2030, da 80 odstotkov državljanov uporablja “rešitev za elektronsko identifikacijo”. Navsezadnje pa mešana poročila dopuščajo možnost za ugibanja, da bi lahko splošno prebivalstvo, tudi če digitalne osebne izkaznice ob uvedbi ne bodo obvezne, nekako spodbudili ali sčasoma celo prisilili k uporabi digitalnih osebnih izkaznic za dostop do ključnih javnih storitev.

Čeprav zagovorniki digitalnih osebnih izkaznic poudarjajo, da orodja omogočajo udobje in varnost v vse bolj spletnem svetu, pa etična vprašanja in vprašanja v zvezi z zasebnostjo, ki sem jih izpostavil tukaj, kažejo, da bi lahko imele evropske denarnice z digitalnimi osebnimi izkaznicami, če se uvedejo prehitro, na koncu katastrofalne in trajne posledice za zasebnost in državljanske svoboščine. Zdi se, da bi bilo digitalne osebne izkaznice po njihovi uvedbi težko umakniti, tudi če ne bi bile priljubljene, kar bi na koncu ljudi potisnilo v tehnokratsko nočno moro, iz katere ne bi mogli zlahka pobegniti.

Skratka, nevarnosti, ki jih predstavljajo nastajajoči sistemi digitalnih osebnih dokumentov, kot je denarnica EUDI, ni mogoče zanemariti, ko Evropa vstopa v svoje “digitalno desetletje“.

Prvotno objavil Brownstone Institute

Suggest a correction