Pripravljenost na pandemijo in pot v mednarodni fašizem

Široka opredelitev zdravja Svetovne zdravstvene organizacije zajema telesno, duševno in socialno blaginjo. Le-ta je bila v njeni ustavi iz leta 1946 poleg konceptov sodelovanja skupnosti in nacionalne suverenosti izražena kot razumevanje sveta, ki se je izvil iz stoletja kolonialističnega zatiranja in sramotnega spodbujanja fašizma s strani industrije javnega zdravja. Zdravstvena politika naj bi bila osredotočena na ljudi, tesno povezana s človekovimi pravicami in samoodločbo.

Odziv COVID-19 je pokazal, kako so bili ti ideali porušeni. Desetletja naraščajočega financiranja v okviru javno-zasebnih partnerstev so spodkopala temelje svetovnega javnega zdravja. Odziv na virus COVID-19, ki je v veliki meri ciljal na starejše, ni upošteval norm obvladovanja epidemij in človekovih pravic ter je uvedel režim zatiranja, cenzure in prisile, ki spominja na sisteme moči in upravljanja, ki so bili prej obsojeni.

Ne da bi preučila stroške, industrija javnega zdravja razvija mednarodne instrumente in postopke, ki bodo te uničujoče prakse utrdili v mednarodnem pravu. Javno zdravje, predstavljeno kot vrsta nujnih zdravstvenih primerov, se ponovno uporablja za spodbujanje fašističnega pristopa k upravljanju družbe.

Upravičenci bodo korporacije in vlagatelji, ki jim je odziv na COVID-19 dobro služil. Človekove pravice in svoboda posameznika bodo tako kot v prejšnjih fašističnih režimih izgubljene. Industrija javnega zdravja se mora nujno prebuditi v spreminjajočem se svetu, v katerem deluje, če želi prevzeti vlogo pri reševanju javnega zdravja in ne prispevati k njegovi degradaciji.

Suggest a correction