Zakaj bi morali oblikovalci pravilnikov zavrniti predloge SZO o pandemiji

[K temu članku je prispeval Thi Thuy Van Dinh (LLM, PhD). Delal je na področju mednarodnega prava pri Uradu Združenih narodov za droge in kriminal ter Uradu visokega komisarja za človekove pravice. Zatem je vodil partnerstva z večstranskimi organizacijami za Intelektualni sklad za svetovno dobrobit (Intellectual Ventures Global Good Fund) in vodil pobude za razvoj okoljske zdravstvene tehnologije za okolja z nizkimi viri.]

Zdrave demokracije in družbe temeljijo na razumnosti in poštenosti. Morda so to vedno ne pokaže, vendar morata biti ti vrednoti podlaga za pomembne odločitve. Brez njih niti demokracija niti pravičnost nista trajnostni. Nadomesti jih struktura, v kateri peščica narekuje mnogim, prevladajo pa presežen fevdalizma, suženjstvo ali fašizem. Zato so se mnogi tako dolgo in trdo borili za te ideale. Narodi demokratičnih držav nato izvolijo svoje predstavnike, da zasedejo privilegiran položaj varuhov njihove svobode.

Svetovna zdravstvena organizacija (SZO) spodbuja sporazum o pandemiji (“CA+”) in spremembe obstoječih Mednarodnih zdravstvenih pravil (MZP), da bi povečala svojo moč v izrednih zdravstvenih razmerah. Ti predlogi tudi razširjajo področje uporabe izrednih razmer, tako da vključujejo potencialno in ne dejansko škodo. Osnutek pogodbe predlaga opredelitev “enega zdravja”, ki bi vključevalo vse dogodke v biosferi, ki lahko vplivajo na blaginjo ljudi. Ta pristojnost odločanja bo v rokah ene same osebe, generalnega direktorja SZO. ki bo od držav, ki bodo podpisale te sporazume, zahtevala, da zatrejo in cenzurirajo glasove tistih, ki dvomijo o diktatu generalnega direktorja.

Oba predloga, ki sta podrobno opisana drugje, si prizadevata za razširitev mednarodne birokracije za nujne zdravstvene primere z dodatnim letnim proračunom, ki po ocenah Svetovne banke trikrat presega sedanji proračun SZO. Ta program močno podpirajo glavni individualni in korporativni sponzorji SZO, subjekti, ki bodo imeli neposredne koristi od predlaganih odzivov, osredotočenih na proizvode. Financirali pa ga bodo predvsem davkoplačevalci.

To je nov model za SZO in javno zdravje. SZO je bila prvotno zasnovana tako, da naj bi državam služila, ne pa jim dajala navodila. Predlogi si prizadevajo zmanjšati moč odločanja ali suverenost posameznikov in držav ter jo nadomestiti s poslušnostjo priporočilom SZO. Ko je generalni direktor SZO nedavno namignil, da zgoraj navedeno ne drži, se ni skliceval na predloge SZO, temveč na drugo agendo za obveščanje javnosti. Po terminologiji SZO je širil napačne informacije.

Suverenost posameznika in človekove pravice so bile nekoč temeljnega pomena za javno zdravje. Te zasnove se običajno izvajajo prek izvoljenih predstavnikov in z ohranjanjem neodtujljivih pravic posameznika pri odločanju o lastnem telesu. Na tem razumevanju temeljijo protifašistični sporazumi, kot je Nürnberški kodeks. To so prepričljivi razlogi za nasprotovanje predlogom SZO. Obstajajo pa še drugi prepričljivi razlogi, zakaj so ti predlogi smešni in nevarni.

Razvoj narkotičnega kartela

Velik del sredstev SZO prispevajo zasebni in podjetniški sponzorji, ki določijo, kako bo njihov denar uporabljen. Korporacije so odgovorne svojim delničarjem, da ta odnos uporabijo za povečanje svojih dobičkov, medtem ko posamezniki vlagajo neposredno v podjetja, ki bodo imela koristi od predlogov SZO za nujne zdravstvene ukrepe. To smo lahko videli med pandemijo Covid-19.

Pomanjkanje zanimanja osrednjih medijev, ki svoje glavne zasebne prihodke od oglaševanja pridobivajo od istih podjetij, ne sme biti razlog za ignoriranje tega vprašanja. Sponzorji SZO nameravajo imeti koristi od tega, da bi SZO predstavniškim vladam odvzela nadzor nad potencialno dobičkonosnimi vidiki zdravja, da bi se njihovi izdelki lahko bolj množično in pogosto uporabljali.

Uničevanje demokracije

Prav je, da so v Svetovni zdravstveni skupščini zastopane vse države. Vendar pa velik del svetovnega prebivalstva živi pod avtoritarnimi vladami in vojaškimi diktaturami. Sedanji generalni direktor SZO je bil minister diktatorske vlade. To dovoljuje organizacija, ki sklicuje sestanke in poimenuje bolezni. Za demokratično državo pa je očitno neprimerno, da takšni organizaciji in mednarodnim uradnikom, ki ne nosijo odgovornosti in so podvrženi navzkrižju interesov, vplivom in pristranskosti, prepusti oblast nad lastnimi državljani.

Odzivi na področju javnega zdravja morajo biti v celoti odvisni od vrednot in prednostnih nalog prebivalstva, ne pa od tujih diktatorjev ali njihovih pooblaščencev. Absurdno bi bilo prepustiti nadzor tistim, ki zagovarjajo popolnoma nasprotne vrednote.

Groba nesposobnost

Preden svoje zdravje zaupamo drugim, moramo vedeti, ali so le-ti za to usposobljeni. Kljub temu da je SZO v preteklosti že imela z dokazi podprte smernice za pandemije, se je pri Covidu-19 katastrofalno izgubila. Podpirala je odločitve, ki so razmere še poslabšale. Podpirala je ukrepe, ki so poslabšale bolezni, kot so malarija, tuberkuloza in podhranjenost, ter povečale zadolženost in revščino, s čimer so za naslednjo generacijo zakoličile slabše zdravje. Ti ukrepi so povečali obseg otroškega dela in omogočili posilstvo milijonov deklet, ki so jih prisilili v poroko, hkrati pa so več sto milijonom otrok onemogočile formalno izobraževanje. Za bolne starejše ni bilo mogoče skrbeti, zdravi pa so bili zaprti na svojih domovih. Spodbujali so največjo koncentracijo naraščajočega bogastva in posledično množično osiromašenje v zgodovini.

SZO že dve leti izvaja projekt množičnega cepljenja 70 % afriškega prebivalstva, čeprav je polovica prebivalstva mlajša od 20 let, torej je tveganje minimalno, in čeprav lastna študija SZO kaže, da je velika večina že prebolela Covid-19. Ta program je najdražji program na leto, ki ga je SZO kdaj koli spodbujala. Zdaj išče pooblaščence, ki jim bodo omogočili pogosto ponavljanje tovrstnega odziva.

Neupoštevanje človekovih pravic

Države, ki bodo sprejele predlagane spremembe mednarodnih konvencij o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, bodo priporočila SZO sprejele kot zavezujoča. Seznam, ki ga predvideva MZP, vključuje zaprtje meja in zavrnitev individualnih potovanj, izolacijo “sumljivih” oseb, obvezne zdravniške preglede in cepljenje, kontrolo izstopa in zahtevo po kontrolnih testih. Ti ukrepi bodo države uvedle za državljane, ko bo oseba v tej organizaciji, ki jo sponzorirajo velike mednarodne korporacije in bogati vlagatelji, neodvisno odločila, da neopredeljena zdravstvena “grožnja” predstavlja tveganje za druge države.

Za uvedbo tega drakonskega omejevanja osnovnih človekovih pravic ni jasnih meril “tveganja” niti ni treba dokazati žrtev. Generalnemu direktorju SZO se ne bo treba niti posvetovati in pridobiti širšega soglasja. V teku so tudi druge pobude, ki zagotavljajo, da zahtevanim cepivom ne bo treba opraviti običajnega varnostnega testiranja. Pri tem se ne razmišlja o opustošenju, ki so ga ljudem in gospodarstvom povzročili podobni ukrepi, ki so se izvajali v obdobju Covid-19. Svetovna zdravstvena organizacija in njeni partnerji se raje sklicujejo na nujnost in svojo naglico opravičujejo z nepomembnimi izbruhi bolezni, kot so prašičje ošpice. Zdravje, ki ga upravlja skupnost in pridobitev človekovih pravic po drugi svetovni vojni so tako obrnjene na glavo.

Samopotrjujoča se črna luknja za financiranje

S sistemom, ki ga predlaga SZO, bo vzpostavljena svetovna zdravstvena birokracija, ki se bo zelo razlikovala od tiste, ki jo je SZO tradicionalno vzdrževala. Organizacija bo vsaki dve leti ocenila stopnjo pripravljenosti vsake države za odzivanje na redke dogodke in zahtevala popravke. Z intenzivnim nadzorom bo mogoče najti nove različice virusa, ki se v naravi vedno razvijajo. Namesto da bi te različice izginjale neopažene, jih bo ta birokracija sekvencirala, poimenovala, se odločila, da predstavljajo grožnjo, in uvedla ukrepe za uničevanje družbe in gospodarstva, ki jih je izpopolnila od leta 2020.

Čeprav je SZO v zadnjih 100 letih zabeležila le eno blažjo “pandemijo” na generacijo, je zaradi tega sistema razglasitev pogostih izrednih razmer neizogibna. Ta “uspeh” bo bistvena utemeljitev za ohranitev financiranja. Odziv bo vključeval zapore in zaprtje meja, nato pa množično testiranje in cepljenje, “da bi se izognili tem zaprtjem in rešili gospodarstvo”. Mediji bodo prodajali sveže novice, šteli okužbe in razpoložljive bolniške postelje, ne da bi navedli kakršen koli kontekst; zdravstvene službe bodo ključne delavce na mednarodni, regionalni in nacionalni ravni predstavljale kot junake. Covid-19 je vzpostavil ta model.

V državi z delujočo ustavno demokracijo takšen sprevržen sistem, ki temelji na spodbudah, ne bi bil dovoljen. Vendar SZO ne deluje pod nobeno narodnim pravom in ni neposredno odgovorna nobenemu prebivalstvu. Ni ji treba nositi negativnih učinkov svojih ukazov. Prednost daje potrebam svojih sponzorjev in jih skuša vsiliti drugim, ki so odmaknjeni. Nima druge izbire, kot da sprejme ta sredstva in plačuje plače svojemu osebju.

Bodite realni glede zdravja

SZO ni več organizacija, kakršna je bila pred 40 leti. Glede na breme bolezni (kaj pohablja in ubija ljudi) so poleg starosti veliki ubijalci človeštva nenalezljive bolezni (tj. večina rakavih obolenj, bolezni srca, kapi, sladkorna bolezen in druge presnovne bolezni), nalezljive bolezni, kot so tuberkuloza, HIV/AIDS, malarija in številne bolezni, ki so posledica podhranjenosti otrok. V primerjavi s tem so pandemije v zadnjem stoletju povzročile človeštvu minimalne izgube. Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) zaradi teh dejstev še naprej meni, da spadata Covid-19 (povprečna starost umrlih >75 let) in celo opičje ošpice (<100 smrtnih žrtev po vsem svetu) med mednarodna izredna stanja.

Ureditev financiranja SZO, njeni dosedanji rezultati in sprevržena narava njenega predlaganega odziva na pandemije bi morali zadostovati, da bi te predlagane ureditve postale odločno neodobravane v demokratičnih državah. Če se bodo izvajale, bi morala biti SZO izključena iz prejemanja javnih sredstev ali zagotavljanja zdravstvenega svetovanja. Mednarodna skupnost ima lahko koristi od usklajevanja zdravstvenih zadev, vendar bi bilo nespametno to funkcijo zaupati organizaciji, ki očitno služi drugim interesom.

Prvotno objavljeno v Brownstone Institute

Suggest a correction