Centralizacija nadzora nad informacijami! Najnovejši predlog EU za cenzuro medijev
Evropska komisija je predlagala nov zakon, s katerim naj bi se medijski sektor EU centraliziral v enotni trg, ki bi ga nadzorovali Komisija in nacionalni regulativni organi prek novega Evropskega odbora za medijske storitve.
Evropski zakon o svobodi medijev (EMFA), ki ga je Komisija predlagala 16. septembra 2022, je predstavljen kot prizadevanje za spodbujanje neodvisnosti in pluralnosti medijev ter hkrati zaščito pred dezinformacijami in tujim vmešavanjem v medijski sektor z vzpostavitvijo niza standardov v obliki zakonodaje EU.
Osrednji element EMFA je ustanovitev Evropskega odbora za medijske storitve, ki ga bodo sestavljali predstavniki nacionalnih regulativnih organov in predstavnik Evropske komisije. Naloga odbora bo med drugim spremljanje medijskega sektorja EU, izdajanje mnenj o koncentracijah na trgu, zagotavljanje posebnih nasvetov in zagotavljanje enotne skladnosti z uredbo.
Čeprav je bil predlog EMFA deležen nekaterih pohval zaradi svojih zastavljenih ciljev, in sicer zaščite svobode medijev, ga različne novinarske organizacije in poslanci Evropskega parlamenta še naprej preverjajo zaradi lukenj, ki bi omogočale nadzor nad novinarji, hkrati pa bi Evropski komisiji utrle pot za posege na notranjem medijskem trgu, kakršnih še ni bilo.
Kljub tem kritikam EMFA napreduje v zakonodajnem postopku EU. Evropski svet je 21. junija 2023 zagotovil mandat za pogajanja z Evropskim parlamentom. Mesec dni pozneje, 20. julija, je Odbor za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve (LIBE) sprejel mnenje o predlagani zakonodaji, s čimer je uredba še korak bližje temu, da postane zakonodaja EU, saj namerava Komisija zaključiti pogajanja pred naslednjimi volitvami EU.
Sedanji okvir
Da bi razumeli pomen predlagane uredbe EMFA, je treba ponovno pregledati obstoječi okvir, ki ga bo EMFA razširila – Direktivo o avdiovizualnih medijskih storitvah (AVMSD). Sedanji svetovalni organ Komisije, Skupina evropskih regulatorjev za avdiovizualne medijske storitve (ERGA), bo nadomeščen z novim Evropskim odborom za medijske storitve (odbor).
Sedanji okvir, AVMSD, se uporablja samo za avdiovizualne medijske storitve, ki so opredeljene kot “storitev, ki zagotavlja programe, za katere je uredniško odgovoren ponudnik medijskih storitev, za obveščanje, zabavo ali izobraževanje širše javnosti z uporabo elektronskih komunikacijskih omrežij, in sicer z oddajanjem ali na zahtevo.”
EMFA pa se uporablja za širše opredeljenega “ponudnika medijskih storitev”, ki je opisan kot “fizična ali pravna oseba, katere poklicna dejavnost je zagotavljanje medijskih storitev in ki je uredniško odgovorna za izbiro vsebine medijske storitve ter določa način njene organizacije.”
To torej pomeni, da bo odbor v nasprotju z ERGA nadzoroval ne le avdiovizualne medijske storitve, temveč tudi tiskovni sektor. ERGA je novembra 2022 v dokumentu o stališču glede predloga EMFA nakazala, da bi lahko bila pristojnost odbora za urejanje tiska za države članice problematična.
“Glede na občutljivost tiskovnih zadev ter nacionalne posebnosti (tudi ustavne) želi ERGA izrecno in nedvoumno poudariti, da ni niti njena naloga niti njen namen urejati tiskovni sektor.”
Odlomek iz dokumenta o stališču ERGA o sporazumu EMFA
Ilias Konteas, izvršni direktor Evropskega združenja revijalnih medijev (EMMA) in Evropskega združenja izdajateljev časopisov (ENPS), katerega pravna specializacija je evropsko medijsko pravo, je za organizacijo Children’s Health Defense Europe povedal, da bi pristojnost odbora za tiskovni sektor ogrozila ključno sestavino svobode tiska – načelo, da je svobodni tisk pred zakonom in sodiščem izključno odgovoren za svoje vsebine.
“Tisk bi moral ostati prost vsakega evropskega regulativnega nadzora,” je dejal Konteas. “Ker je v veliki večini držav članic tisk samoregulativen, bi imeli delegati v odboru na evropski ravni naloge, ki ne spadajo v njihove nacionalne pristojnosti.”
Urejanje medijev, dobesedno
Najbolj očitna razlika med Direktivo o avdiovizualnih medijskih storitvah (AVMSD) in predlogom uredbe o Evropskem aktu o svobodi medijev (EMFA) je v samem imenu. Sedanja zakonodaja, direktiva AVMSD, je direktiva, ki jo je bilo treba prenesti v nacionalno zakonodajo in izvajati, medtem ko je EMFA uredba, ki ne bo podvržena enakemu nadzoru Evropskega parlamenta.
V EU obstaja več vrst zakonov: direktive, uredbe, sklepi, priporočila in mnenja. Za razumevanje predloga EMFA se bomo v tem poglavju na kratko osredotočili na razlike med direktivo in uredbo.
Uredba je vrsta EU zakonodaje, ki določa cilj in opredeljuje, kako ga doseči. Ko je zakon sprejet, takoj začne veljati v vseh državah članicah EU. Je pravno zavezujoča, nadomešča nacionalne zakone, države članice pa so omejene pri določanju, kako doseči zastavljeni cilj.
Direktiva je vrsta prava EU, ki določa cilj, ne določa pa, kako ga doseči. Države članice lahko določijo, kako doseči zastavljeni cilj, z oblikovanjem nacionalnih zakonov.
Izvršni direktor Konteas pravi, da je bila medijska politika predvsem v pristojnosti držav članic. “To je sprožilo nekaj razprav o tem, ali sme Komisija predlagati medijsko uredbo.”
Zgodovina
Pobudo za nov zakon o svobodi medijev je prvič omenila predsednica Evropske komisije Ursula von Der Leyen v svojem govoru o stanju v Uniji septembra 2021, v katerem je dejala: “Medijskih podjetij ne smemo obravnavati kot še eno podjetje. Njihova neodvisnost je bistvenega pomena. Evropa potrebuje zakon, ki bo to neodvisnost varoval – in Komisija bo v naslednjem letu pripravila zakon o svobodi medijev.”
Nekaj mesecev pozneje, decembra 2021, je Komisija objavila poziv k predložitvi dokazov za zaščito svobode medijev v EU, ki je bil javnosti na voljo za povratne informacije in posvetovanje do marca 2022.
Maja istega leta je Komisija oblikovala poročilo o oceni učinka in ga predložila Odboru Komisije za regulativni nadzor (RSB), katerega naloge so “zagotavljanje kakovosti”, podpora Komisiji in zagotavljanje ocen v zgodnjih fazah zakonodajnega postopka.
Omeniti velja, da je odbor RSB predstavljen kot svetovalni odbor Komisije in da je na njegovem spletišču opisan kot “neodvisen organ”. Vendar pa odbor RSB sestavlja devet članov, od katerih jih pet prihaja iz same Komisije, vključno s štirimi visokimi uradniki Komisije in generalnim direktorjem Komisije kot predsednikom odbora RSB. Preostali štirje člani so zaposleni zunaj Komisije.
Ena od nalog odbora RSB je pregledovanje in izdajanje mnenj o poročilih o oceni učinka. Poročilo o oceni učinka mora vsebovati družbeno-ekonomske in okoljske vplive pobude, kdo in na kaj bo vplival ter kako, pa tudi rezultate in strategijo, sprejeto med postopkom posvetovanja.
Odbor RSB lahko izda eno od treh mnenj o poročilu o oceni učinka: “pozitivno”, “pozitivno s pridržki” ali “negativno”. Predlagana pobuda se lahko sprejme le, če prejme “pozitivno” mnenje ali “pozitivno s pridržki”. Če je mnenje “negativno”, je treba osnutek poročila pregledati in ga ponovno predložiti odboru RSB.
Poleg tega je treba upoštevati, da je odbor RSB tehnična skupina, katere glavna naloga je dopolnjevanje in preverjanje poročil o oceni učinka. V tem primeru se domneva, da je bil ključni cilj zagotoviti, da so bila obravnavana vsa področja na notranjem medijskem trgu in zato predmet regulativnega nadzora Komisije. Naslednje poglavje je treba razumeti v tem kontekstu.
Od začetka nepriljubljeno?
Le en mesec po tem, ko je Komisija predložila poročilo o oceni učinka pobude EMFA, je odbor RSB junija 2022 vrnil negativno mnenje.
V začetnem mnenju odbora RSB je bilo navedeno, da v poročilu o oceni učinka pobude EMFA niso bile pojasnjene pomanjkljivosti enotnega trga in regulativne vrzeli. V njem niso bile dovolj nazorno pojasnjene težave, ki jih želi EMFA odpraviti, kako bodo ukrepi te težave odpravili, niti razširjenost teh težav na različnih medijskih trgih in v različnih državah članicah.
Poleg tega je bilo v mnenju navedeno, da poročilo ni jasno pokazalo potrebe po nekaterih ukrepih in njihove učinkovitosti ter da ni dovolj transparentno glede različnih mnenj zainteresiranih strani med postopkom posvetovanja.
Po negativnem mnenju je Komisija 11. julija 2022 predložila revidirano poročilo o oceni učinka. Odbor RSB je nekaj tednov pozneje izdal drugo mnenje: “pozitivno s pridržki”.
V drugem mnenju je bilo navedeno, da revidirano poročilo o oceni učinka uredbe EMFA še vedno vsebuje pomembne pomanjkljivosti, zlasti pa v njem niso bili uporabljeni dokazi za opredelitev ali opis problema, ki naj bi se z njim obravnaval. Poleg tega se je tretja točka, ki vzbuja zaskrbljenost, glasila: “analiza učinkov na enotni trg in distribucijo med različnimi medijskimi storitvami in med državami članicami ni dovolj razvita.”
Kljub temu je Komisija lahko nadaljevala in 16. septembra 2022 objavila predlog za “vzpostavitev skupnega okvira za medijske storitve na notranjem trgu”, ki ga je poimenovala Evropski akt o svobodi medijev (EMFA).
V obrazložitvenem referendumu o osnutku zakonodajnega akta EMFA je navedeno, da je namen uredbe “odpraviti vrsto težav, ki vplivajo na delovanje notranjega trga medijskih storitev in delovanje ponudnikov medijskih storitev.”
V skladu s predlogom bo EMFA upošteval in razširil obstoječe politike ter hkrati odpravil regulativne vrzeli. Poleg tega temelji na štirih ciljih:
1. “Spodbujanje čezmejnih dejavnosti in naložb v medijske storitve z uskladitvijo nekaterih elementov različnih nacionalnih okvirov pluralnosti medijev, zlasti za lažje čezmejno zagotavljanje storitev.”
2. “Povečanje regulativnega sodelovanja in zbliževanja s pomočjo orodij za čezmejno usklajevanje ter mnenj in smernic na ravni EU.”
3. “Spodbujanje zagotavljanja kakovostnih medijskih storitev z zmanjševanjem tveganja neupravičenega javnega in zasebnega vmešavanja v uredniško svobodo.”
4. “Zagotavljanje preglednega in pravičnega dodeljevanja gospodarskih virov na notranjem medijskem trgu s povečanjem transparentnosti in pravičnosti pri merjenju gledanosti in dodeljevanju državnega oglaševanja.”
Razširjeno besedilo o vsakem od štirih ciljev si lahko preberete v izvirnem osnutku predloga EMFA.
Na prvi pogled lahko jezik, uporabljen v besedilu predloga, pri povprečnem državljanu EU, prebivalcu, novinarju, založniku ali poslancu Evropskega parlamenta vzbudi pozitiven vtis. Uporaba izrazov, kot so “kakovostne medijske storitve”, “pravična dodelitev gospodarskih virov”, “uredniška svoboda”, poleg imena za zakonodajo, “Evropski akt o svobodi medijev”, lahko nakazuje, da bi ta predlog lahko okrepil in zaščitil novinarje in medijske delavce različnih podsektorjev. Vendar pa je to le v primeru, če si ne ogledamo podrobneje dejanskega besedila.
Za puhlicami in modnimi besedami, ki se prepletajo skozi uvode, medijske nastope in govore, v katerih se slavi predlog EMFA, poglobljen pregled besedila predlagane uredbe razkriva prizadevanja brez primere za vzpostavitev enotnega medijskega sektorja EU pod osrednjim nadzorom novoustanovljenega Evropskega odbora za medijske storitve, ki je pristojen za cenzuro in omejevanje tiska.
Podrobnejši pogled na EMFA
Odbor za kulturo in izobraževanje (CULT) je odbor, pristojen za EMFA. Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve (LIBE) ter za notranji trg in varstvo potrošnikov (IMCO) delujeta kot pridružena odbora. Postopek vodi posebna poročevalka Sabine Verheyen, poslanka Evropskega parlamenta iz Krščansko-demokratske stranke Nemčije.
Ker je predlog EMFA še vedno v zakonodajnem postopku, obstaja več mnenj in spremenjenih različic predloga. V nadaljnjem besedilu bo analiziran mandat za pogajanje z Evropskim parlamentom.
Evropski odbor za medijske storitve
(Opomba avtorja: krepko besedilo na slikah označuje spremembe prvotnega osnutka predloga EMFA)
Z EMFA se ustanavlja Evropski odbor za medijske storitve (odbor), ki bo nadomestil obstoječo Skupino evropskih regulatorjev za avdiovizualne medijske storitve (ERGA). V skladu s prvotnim predlogom EMFA, ki ga je pripravila Komisija, ERGA nima dovolj sredstev in sposobnosti za reševanje čezmejnih vprašanj, za upravljanje regulativnih zadev in je omejen v svojem področju delovanja.
Odbor je predstavljen kot neodvisen organ. Člen 9 zagotavlja “popolno neodvisnost odbora” in navaja, da odbor “… ne sme zahtevati ali sprejemati navodil od nobene vladne institucije, osebe ali organa. To ne vpliva na pristojnosti Komisije ali nacionalnih regulativnih organov ali teles v skladu s to uredbo.”
To pomeni, da odbor deluje neodvisno, vendar ta neodvisnost ne posega na področja, na katerih so Komisija in/ali nacionalni regulativni organi v skladu z zakonodajo vključeni v delovanje, upravljanje in izvajanje nalog odbora.
Pri pregledu strukture odbora, njegovega sekretariata in njegovih nalog, opisanih v členih 10 do 12, je jasno, da ima Komisija pomembno vlogo pri delovanju in splošni sestavi odbora.
To je sprožilo vprašanja o legitimnosti neodvisnosti odbora, ki jo zagotavlja člen 9. To protislovje je v naslednjem odlomku omenjeno celo v dokumentu o stališču ERGA:
“Neodvisnost odbora, oblikovana v členu 9, je v praksi v nasprotju z več določbami iz naslednjih členov o notranjem delovanju odbora, sekretariatu in nalogah odbora.”
Stališče ERGA o EMFA
Struktura “odbora”
Odbor bodo sestavljali predstavniki nacionalnih regulativnih organov, vsak član pa bo imel en glas. Člani odbora bodo izvolili predsednika in podpredsednika, ki bosta lahko opravljala funkcijo največ dve enoletni mandatni obdobji. Dolžnost predsednika bo, da Komisijo obvešča o dejavnostih odbora in se z njo posvetuje pri pripravi njegovega delovnega programa.
Poleg tega bo Komisija v odbor imenovala predstavnika, ki bo sodeloval pri “razpravah” odbora, vendar ne bo imel glasovalne pravice.
“Med dogodkom pred nekaj meseci je Komisija povedala, da namerava v odbor imenovati od osem do deset ljudi, kar je precej, tudi če nimajo glasovalnih pravic,” je dejal Konteas.
Poleg tega mora odbor sprejeti svoj poslovnik in postopek ter razvoj svojega delovnega programa šele po posvetovanju s Komisijo. Odbor lahko na seje povabi strokovnjake, stalne udeležence pa lahko dovoli le, če se s tem strinja Komisija.
“Če bi v kateri koli državi članici vlada imenovala osebo, ki bi se udeleževala vseh sestankov in dejavnosti nacionalnega medijskega regulatorja, bi to takoj sprožilo alarm zaradi tveganja vladnega vmešavanja.”
Poleg tega Komisija imenuje celo osebje odbora. Kot je navedeno v členu 11, bo sekretariat zagotavljala Komisija.
Sekretariat pomaga odboru pri upravnih in organizacijskih dejavnostih ter tesno sodeluje z odborom in njegovim predsednikom “pri pripravi rezultatov.”
Vendar si Odbor za notranji trg in varstvo potrošnikov (IMCO) in Odbor za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve (LIBE) v svojih mnenjih prizadevata nekoliko omejiti vlogo Komisije.
V členu 11 mnenja IMCO je črtana določba, da sekretariat zagotavlja Komisija, namesto tega pa je navedeno, da “odbor podpira neodvisni urad.” Vendar oba odbora podpirata člen 10(5), ki Komisiji omogoča, da imenuje predstavnika v odbor.
Ali bosta takšni mnenji sprejeti, bo znano v kasnejših fazah zakonodajnega postopka.
Naloge odbora
Podobno kot ERGA ima odbor svetovalni in podporni položaj za Komisijo. Za razliko od ERGA ima odbor veliko širše pristojnosti in regulativno pristojnost na področju tiska.
V skladu s členom 12(1) odbor svetuje Komisiji o medijskih zadevah v okviru njenih pristojnosti ter spodbuja in zagotavlja dosledno uporabo Uredbe. V besedilu člena 12 je Komisija pogosto omenjena.
“Na zahtevo Komisije” odbor daje mnenja o tehničnih in dejanskih vprašanjih. “Po posvetovanju s Komisijo” odbor pripravi mnenja v zvezi z zahtevami za sodelovanje med regulativnimi organi in zahtevami za izvršilne ukrepe v primeru nesoglasja med naravnimi regulativnimi organi glede nacionalnih ukrepov. “Na zahtevo Komisije” odbor pripravi mnenja o koncentracijah na medijskem trgu.
Omeniti velja, da ERGA v svojem dokumentu o stališču sicer pozdravlja nove naloge, ki so dodeljene odboru, vendar poziva k zmanjšanju vloge Komisije:
“Zato je neprimerno, da EMFA določa samo ali predvsem naloge odbora, ki se izvajajo “v dogovoru” ali “na zahtevo Komisije.” V dokumentu o stališču je zahtevano, da se črtajo zahteve z “v dogovoru s Komisijo”.”
Odlomek iz dokumenta o stališču ERGA o EMFA
Poleg tega je, kot je navedeno v členu 12(h), naloga odbora zgolj “pomagati Komisiji pri pripravi smernic v zvezi z uporabo uredbe”, vključno s členom 23(1), (2), (3) in (4) ter dejavniki, ki jih je treba upoštevati pri ocenjevanju koncentracij na medijskem trgu.
Nova določba, ki jo je dodal Svet, Komisiji omogoča, da določi časovne omejitve, kadar od odbora zahteva nasvet ali mnenje.
Odbor tudi posreduje v primeru nesoglasij med nacionalnimi regulativnimi organi in zagotavlja usklajevanje standardov, povezanih z oblikovanjem naprav ali uporabniških vmesnikov. Odbor bo organiziral dialog med zelo velikimi spletnimi platformami (VLOP) in ponudniki medijskih storitev (MSP) ter o teh ugotovitvah poročal Komisiji, da bi zagotovil najboljše prakse za sisteme merjenja občinstva.
Eden od ključnih ciljev EMFA je spodbujanje pluralnosti medijev. Zato se postavlja vprašanje, kako bo odbor zagotovil, da bodo imeli potrošniki novic dostop do širokega spektra mnenj in stališč iz različnih virov. Proučitev člena 12(k) in člena 16 omogoča dodaten vpogled v to, kako bo odbor upravljal medijske storitve s sedežem zunaj EU.
“Resno in hudo tveganje” za javno varnost
V členu 12(k) je naloga odbora, da “usklajuje nacionalne ukrepe v zvezi z razširjanjem ali dostopom do vsebin medijskih storitev zunaj Unije, ki so namenjene občinstvu v Uniji ali ga dosegajo.”
Zato lahko odbor z “nacionalnimi ukrepi” omeji ali prepove dostop do vsebin medijskih storitev zunaj EU, ki so namenjene občinstvu v EU, če se šteje, da ta medijska storitev “predstavlja resno in hudo tveganje za ogrožanje javne varnosti.”
Če odbor po posvetovanju s Komisijo meni, da medijska storitev zunaj EU predstavlja “resno in hudo tveganje” za javnost, potem potrošniki novic v EU ne smejo imeti dostopa do te vsebine. To se sicer že dogaja s prepovedjo izdajateljev, kot sta RT in Sputnik, vendar bi uredba EMFA zagotovila dodatno pravno podlago za omejevanje dostopa do vsebin zunaj EU, ki naj bi ogrožale javno varnost in zaščito.
Zdi se, da je to ključna sestavina EMFA, kot je opisano v členu 16.
Člen določa, da medijske storitve ali ponudniki medijskih storitev s sedežem zunaj EU “ne glede na način distribucije ali dostopa ciljajo ali dosegajo občinstvo v Uniji, kadar med drugim zaradi nadzora, ki ga nad njimi lahko izvajajo tretje države … predstavljajo resno in hudo tveganje za ogrožanje javne varnosti.” To pomeni, da se privzeto šteje, da če ponudnik medijskih storitev izvira zunaj EU, je pod nadzorom tretjih držav in zato predstavlja tveganje za ogrožanje javne varnosti.
Člen 16(3) določa, da odbor po posvetovanju s Komisijo določi merila, ki jih nacionalni regulativni organi uporabljajo “pri izvajanju svojih regulativnih pooblastil nad ponudniki medijskih storitev.”
To je jasno priznanje, da bodo nacionalni regulativni organi, ki spremljajo medijski sektor po navodilih odbora in Komisije, imeli regulativna pooblastila nad ponudniki medijskih storitev.
Če povzamemo, Komisija je zaskrbljena, da medijske storitve, ki izvirajo iz držav zunaj EU, lahko predstavljajo tveganje za javno varnost, ker jih lahko nadzirajo tretje države, hkrati pa želi prek odbora nadzorovati domači medijski sektor EU.
Velika ironija
Številne organizacije so izrazile dvome o predlogu EMFA. Na stotine izdajateljev tiska in združenj izdajateljev tiska iz različnih evropskih držav je 27. junija 2023 podpisalo odprto pismo sozakonodajalcem EU.
V odprtem pismu, v katerem zahtevajo, da EMFA “upraviči svoje ime”, so obravnavana številna vprašanja v zvezi s predlogom. Začne se s široko pripombo, v kateri je navedeno, da je več določb EMFA dejansko kontraproduktivnih za zaščito svobode tiska.
Eno od številnih izpostavljenih vprašanj se nanaša na cenzuro, ki je postala večji problem po sprejetju Zakona o digitalnih storitvah (DSA), s katerim so podjetja družbenih medijev in spletne platforme dobile pravico do odstranjevanja in omejevanja vsebin, ki niso v skladu z njihovimi pogoji.
“EMFA ne gre dovolj daleč, da bi zaščitil svobodo izražanja in pluralizem na spletu ter preprečil cenzuro s strani zelo velikih digitalnih platform (VLOP), ki postaja zelo razširjen problem. Varstvo svobode izražanja je treba bistveno okrepiti, da se zagotovi neovirano razširjanje zakonitih vsebin evropskega tiska in da pluralistične informacije ostanejo prosto dostopne na spletu brez neupravičenih posegov VLOP …”
Odlomek iz odprtega pisma “EMFA mora upravičiti svoje ime”
Več pristojnosti spletnim platformam
Člen 17 določa delovanje in upravljanje vsebin ponudnikov medijskih storitev v razmerju do ponudnikov zelo velikih spletnih platform (VLOP). V skladu s prvotnim osnutkom predloga je ponudnik VLOP opredeljen kot “ponudnik spletne platforme, ki je bila določena kot zelo velika spletna platforma v skladu s členom 25(4)” DSA.
Komisija je aprila 2023 kot VLOP določila več subjektov, med drugim Amazon Store, Facebook, Twitter, YouTube, TikTok in druge.
Preden ponudnik medijskih storitev (MSP) objavi vsebino na VLOP, mora najprej s ponudnikom VLOP skleniti pogodbeni sporazum, v katerem potrdi, da je MSP, da je uredniško neodvisen od držav članic in tretjih držav ter da zanj veljajo regulativne zahteve in da spoštuje so- ali samoregulativno politiko.
Za razliko od prvotnega osnutka predloga mandat za poganje Sveta vključuje dodatno določbo, po kateri bi morali MSP zagotoviti kontaktne podatke ustreznega nacionalnega regulativnega organa, tako da lahko ponudnik VLOP v primerih, ko obstaja sum, da MSP ni izpolnil točke (c), kontaktira nacionalni regulativni organ za potrditev.
V skladu s členom 17(6) “Komisija izda smernice za lažje učinkovito izvajanje funkcionalnosti iz odstavka 1”, da se zagotovi dosledna uporaba člena.
Zato morajo ponudniki MSP izjaviti svojo neodvisnost od držav članic in tretjih držav, hkrati pa se podrediti nadzoru in regulaciji nacionalnih regulativnih organov in Komisije prek odbora.
“Vsakršno označevanje in/ali dovoljevanje, da VLOP ali ‘organizacije civilne družbe, organizacije za preverjanje dejstev in druge ustrezne strokovne organizacije’ dvomijo o samoprijavah medijskih podjetij, je problematično, saj tretjim stranem omogoča omejevanje pravic medijskih podjetij,” je dejal Konteas.
Začasne ukinitve, omejitve
Če bi obstajal kakršen koli dvom, da bodo ponudniki VLOP cenzurirali ali omejevali vsebine, člen 17(2) to jasno pove.
Ponudniki VLOP bodo začasno ukinili MSP zaradi nespoštovanja uredbe in omejili vidnost vsebin, ki jih objavljajo MSP in za katere menijo, da niso skladne z njihovimi pogoji.
Kadar se to zgodi, mora ponudnik VLOP MSP opozoriti pred obdobjem začasne ali trajne ukinitve in mu omogočiti, da se odzove. Če MSP meni, da je bil večkrat neutemeljeno začasno ukinjen, morata obe strani na zahtevo MSP pravočasno začeti razpravo o tej zadevi.
Čeprav ni jasno, katere podrobnosti bi upravičile začasno ukinitev, omejitev ali odstranitev vsebine, je mogoče domnevati, da so MSP, za katere velja, da ustvarjajo “škodljive” vsebine in “dezinformacije”, lahko predmet ponavljajočih se ukrepov.
V 18. členu je navedeno, da se odbor redno sestaja s ponudniki VLOP, predstavniki MSP in člani civilne družbe, da bi zagotovil najboljše prakse za izvajanje 17. člena “in spremljal upoštevanje samoregulativnih pobud za zaščito družbe pred škodljivimi vsebinami, vključno z dezinformacijami ter manipulacijo in vmešavanjem tujih informacij.”
Kaj pa svoboda medijev?
Medtem ko se zdi, da se z velikim delom Evropskega akta o svobodi medijev dodatno omejujejo MSP in medijske storitve tako v EU kot zunaj nje, se lahko mnogi sprašujejo, kje je “svoboda” v Evropskem aktu o svobodi medijev.
Člen 4 opisuje pravice MSP in je edini člen, namenjen tej temi. V njem je navedeno, da imajo MSP pravico opravljati svoje gospodarske dejavnosti v EU, če so v skladu s pravom Unije. Države članice morajo spoštovati dejansko uredniško svobodo ponudnikov medijskih storitev in skupaj s svojimi nacionalnimi regulativnimi organi ne smejo poskušati posegati v uredniško politiko ali odločitve MSP ali vplivati nanje ter morajo spoštovati zaščito novinarskih virov.
Poleg tega člen 4(2a) obravnava pravice MSP v okviru tega, česa države članice in nacionalni regulativni organi ne smejo storiti. Veliko polemik v zvezi z EMFA povzroča luknja, ki državam članicam omogoča vohunjenje za novinarji, MSP in njihovimi združenji, če menijo, da gre za grožnjo nacionalni varnosti.
Eden izmed najbolj spregledanih vidikov EMFA je verjetno ta, da MSP niso zaščiteni pred morebitnimi zlorabami pooblastil s strani Komisije in nacionalnih regulativnih organov, ki so dobili nadzor nad mediji brez primere kot še nikoli prej.
“Ko je enkrat priznano tveganje političnih pritiskov na uredniške odločitve, bi bilo naivno izključiti možnost, da se to zgodi na evropski ravni,” je dejal Konteas. V imenu združenj EMMA in ENPS je dejal, da sta zelo zaskrbljena, ker ni nobene varovalke pred tveganjem vmešavanja Komisije.
“Dejansko smo predlagali, da se razširi zaščita iz čl. 4(2), zlasti pa 4(2)(a), na morebitne grožnje, ki prihajajo iz Evropske unije, njenih agencij in organov, ki bi morali biti enako zavezani k spoštovanju svobode in neodvisnosti medijev kot vlade in organi držav članic.”
V zvezi s pravicami, ki jih imajo MSP, se EMFA osredotoča na zaščito pred morebitnimi zlorabami s strani držav članic, ne pa s strani Komisije, pri čemer zmanjšuje vlogo držav članic in Komisiji podeljuje znatna pooblastila.
Obeti
Če bo EMFA vključena v zakonodajo EU, si lahko samo predstavljamo, na koliko načinov bi se spremenil medijski sektor EU. Nekoč samoregulativni sektor bi bil pod nadzorom, čeprav posredno, Evropske komisije, neizvoljenega in večinoma neodgovornega organa.
“Evropa je raznolika regija. Evropa je vedno temeljila na raznolikosti svoje kulture, geografski raznolikosti, jezikovni raznolikosti in medijski trgi po vsej Uniji so bili zgrajeni na teh elementih. Zato menimo, da ne obstaja en sam skupni trg, ki bi upravičeval regulativno posredovanje Evropske komisije … Nadzor s strani osrednjega organa, tega evropskega odbora, je za naš sektor brez primere. Po našem mnenju je problematična tudi neposredna vpletenost Evropske komisije. To je tako, kot da bi evropska vlada nadzorovala medije. Mislim, da se to ne ujema najbolje.”
Odlomek izjave Iliasa Konteasa med razpravo na televiziji France24, november 2022
Komisija si prek odbora in nacionalnih regulativnih organov prizadeva nadzorovati medije, vendar je naloga medijev, da nadzorujejo njih. Čeprav bi se uredba EMFA uporabljala za vse osebe ali subjekte, ki izpolnjujejo merila za široko opredeljenega “ponudnika medijskih storitev”, je treba razmisliti, kako bo vplivala na področje novinarstva, ki naj bi bilo nadzor nad vplivnimi.
Novinarjeva dolžnost ni do nobene vlade, vladnega organa ali korporacije. Njegova dolžnost je do javnosti. Prav to načelo, ki je bilo tako dolgo cenjeno, bi lahko bilo zelo ogroženo, če bi EMFA postal zakon, zlasti v sedanji obliki.
Vendar pa EMFA ne vsebuje le določb, ki omejujejo in nadzorujejo novinarje in “ponudnike medijskih storitev”, temveč želi nadzorovati tudi vas – bralce, potrošnike novic.
V zadnjih treh letih je bil jezik javnega zdravja uporabljen za uničevanje našega zdravja pod pretvezo zaščite našega zdravja. Zdaj se jezik svobode medijev uporablja za nadzor in uničevanje medijev pod pretvezo zaščite medijev.
EMFA bo urejal vaš dostop do informacij pod krinko zaščite pred “škodljivimi dezinformacijami” in “tujimi manipulacijami”. Ali naj Evropska komisija in Evropski odbor za medijske storitve določata, kaj je resnično in kaj lažno, kaj morate brati in česa ne smete gledati? O tem bi morali odločati sami, bralci in bralke.
Odbor za kulturo in izobraževanje (CULT) naj bi svoje mnenje o predlogu podal septembra letos, nato pa bo začel tristranska pogajanja s Svetom. Komisija, Parlament in Svet si prizadevajo zaključiti pogajanja o uredbi EMFA pred volitvami v Evropski parlament spomladi 2024.
(Opomba avtorja: Evropski poslanki Gwendoline Delbos-Corfield in Sabine Verheyen sta bili zaprošeni za komentar, vendar se nista odzvali.)
Suggest a correction
