Od Berlina-Lichtenberga do Recklinghausna – Poslušnost zakonu proti vzgoji srca

“Trudite se, da v svojih prsih ohranite živo iskrico nebeškega ognja, ki se imenuje vest.”

Upokojeni policist iz Nemčije, sin in vnuk preživelih holokavsta, je napisal odprto pismo v imenu doktorja Heinricha Habiga, doktorja medicine, ki je bil obsojen na zaporno kazen zaradi “neškodovanja”.

Uvod

Ali vam imena Ida Jauch, Emma Harndt in Maria Schönebeck kaj pomenijo? Če je tako, je to verjetno posledica dejstva, da ste nekoč prebrali knjigo Hansa Rosenthala “Dve življenji v Nemčiji” ali pa ste nekoč bili pri spominski plošči, posvečeni legendarnemu radijskemu in televizijskemu voditelju in omenjenim trem ženskam v berlinsko-lichtenberški soseski Fennpfuhl. Vsaj starejši med nami se morda dobro spominjajo Hansa Rosenthala. Toda kje je zdaj povezava med njim, tremi ženskami, Berlinom-Lichtenbergom in mestom Recklinghausen? No, to je mesto, kjer je še pred kratkim deloval zdravnik Dr. Heinrich Habig. Dr. Habig je bil pred kratkim v Bochumu obsojen na dve leti in deset mesecev zapora. Toda poglejmo si to po vrsti …

Pogum treh žensk, ki so poskrbele za preživetje Hansa Rosenthala

Hans Rosenthal, Jud, rojen leta 1925, in njegov mlajši brat Gert sta zgodaj izgubila starše. Oba sta bila poslana v sirotišnico. Hans Rosenthal je moral od leta 1940 prisilno delati za nacionalsocialiste. Gert je bil deportiran in ni preživel obdobja nacizma.

Tudi Hansu je grozila deportacija z vlakom v koncentracijsko taborišče in gotova smrt. V svoji stiski je poiskal svoje stare starše, ki so bili še živi. Rosenthal je v svoji knjigi med drugim zapisal: “Hansi, moja babica je rekla, da ne moreš ostati z nami. Če dedek ne bi bil Žid, ampak tako … gestapo lahko pride kadar koli danes ali jutri. Veliko Judov ponoči ne spi več doma (…). Pobirajo jih enega za drugim. Oditi moraš, Hansi.” Babica je fantu svetovala, naj vpraša šiviljo Frau Jauch, ali bi ga lahko sprejela, saj ima navsezadnje dobro srce, je pobožna in sovraži naciste.

27. marca 1943 je Hans Rosenthal stal pred vrati Ide Jauch v vrtni skupnosti “Dreieinigkeit” v Lichtenbergu. “Moram se skriti, gospa Jauch. Gerta so že odpeljali. Nikoli več nismo slišali zanj. Hotel sem vas vprašati, ali bi me morda lahko sprejeli in skrili.” Njen odgovor: “Lahko ostaneš pri meni, Hansi. (…)” Nastanila ga je v zadnji sobi svoje vrtne lope. Soba, velika le štiri kvadratne metre, je imela vrata pokrita s tapeto, ki jih od zunaj ni bilo mogoče prepoznati kot taka. V lopi je bilo okno v velikosti robčka. V sobi so bili ležišče, stol, miza in nočni set. Čeprav so skromni obroki hrane komaj zadoščali za eno osebo, je gospa Jauch delila z dečkom. Če bi drugi v koloniji izvedeli, da gospa Jauch skriva Žida, bi to lahko imelo usodne posledice tudi zanjo. O skrivališču za Hansa je zaupala le eni osebi, in to je bila Emma Harndt. Njen mož je bil komunist in je bil že leta 1935 deportiran v koncentracijsko taborišče. Pozneje so ga izpustili in takrat je bil dovolj dober, da se je kot vojak na fronti boril za Nemčijo. Gospa Harndt je lahko zagotovila nekaj podpore gospe Jauch in Hansu. Po enem letu je gospa Jauch nepričakovano hudo zbolela in umrla. Gospa Harndt Hansa ni mogla sprejeti, ker je bila sama na opazovanju. V svojem obupu se je Hans spomnil, da je bil sosed v vrtni skupnosti prav tako nasprotnik nacistov. V temi je zapustil svoje skrivališče, poiskal gospo Marijo Schönebeck in jo vprašal, ali lahko ostane pri njej. “V redu, ostani pri meni. Ni se ti treba predati. Dala ti bom zatočišče.” V njenem drevoredu je zdaj 18-letnik prenočil še eno leto.

Vsaka od teh treh žensk je na svoj poseben način omogočila preživetje mladega Hansa Rosenthala. Ida Jauch in Maria Schönebeck zaradi svojega gosta nista trpeli le še večje lakote, temveč sta se soočili tudi z nevarnostjo, da bosta sami zaprti ali deportirani v koncentracijsko taborišče.

25. aprila 1945 je Berlin-Lichtenberg zavzela Rdeča armada. Za Hansa Rosenthala je ta dan pomenil osvoboditev.

V svojih spominih, objavljenih leta 1982, je Rosenthal zapisal:

“Ko se danes ozrem nazaj na svoje življenje, so bile te tri ženske iz kolonije “Dreieinigkeit” – gospa Jauch, gospa Schönebeck in gospa Harndt – tiste, ki so mi s svojo pomočjo omogočile, da lahko po tem groznem času za nas Jude še danes brez predsodkov živim v Nemčiji, da se počutim Nemca in da sem državljan te države brez sovraštva. Ker so si te ženske upale tvegati svoja življenja, da bi me rešile. Z njimi nisem bil v sorodu. Sploh me niso poznale ali pa so me poznale le kratek čas. Lahko bi bile do mene ravnodušne. Vendar so bile dobre in pravične (...).”

Ravno te zgodbe ljudi nas lahko vodijo, ker se niso uklonili duhu časa. Prav je, da se takim pogumnim ljudem postavljajo spominske plošče, se po njih imenujejo ulice, trgi in šole, se omenjajo v poročilih, knjigah, dokumentarnih filmih itd. Nismo pozvani le k temu, da počastimo njihov spomin, temveč tudi k temu, da pozorno in budno spremljamo sedanje dogajanje v duhu, ki so ga pokazali oni. Svoboda in opazovalni um se izčrpata, če ju ne uporabljamo intenzivno.

Covid, dejanja zdravnika Dr. Heinricha Habiga in kazenski postopek proti njemu

Z začetkom koronske krize spomladi leta 2020 so tisti, ki so pridobivali informacije zunaj osrednjih medijev in političnih krogov, posumili, da je nekaj narobe. Uradno je bilo rečeno, da se bodo osredotočili na čim hitrejši razvoj cepiv proti covidu, da bi cepili svetovno prebivalstvo. Toda kdo je imel v resnici od tega koristi?

Ko sem bil še v osnovni šoli, so me starši že cepili – s stavkom: “Močnejša kot sta oglaševanje in propaganda, večje mora biti tvoje nezaupanje!” Ta rek mi je ostal v spominu vse do danes. Če sem imel kakršen koli dvom o svoji distanci do ponujenih cepiv, ga je moj družinski zdravnik razblinil z besedami: “Postavili se bomo v vrsto daleč zadaj in najprej počakali in videli!”

Junija 2023 je deželno sodišče v Bochumu zdravnika Dr. Heinricha Habiga, ki ima družinsko ordinacijo v mestu Recklinghausen, obsodilo na dve leti in deset mesecev zaporne kazni. Razlog za to je bil: Zdravnik naj bi v času krize korone izdal okoli 600 lažnih zdravstvenih potrdil. Čeprav so bila izdana potrdila o cepljenju, pacientom ni dajal injekcij. Med upravičenci je bilo tudi zdravstveno osebje, ki je lahko svoje delo opravljalo le s potrdilom o cepljenju.

Po poročanju je zdravnica izvedela za dejavnosti svojega kolega in primer prijavila policiji. Policija je nato preiskala ordinacijo ter dom zdravnika in njegove žene ter zasegla kartoteke bolnikov, cepiva in računalnike. Zdravnikova ordinacija je ostala zaprta.

Vredno je poslušati ali prebrati podrobno izjavo doktorja Habiga. Tako bomo razumeli njegovo izjemno strokovno usposobljenost, njegove utemeljene dvome o uradnih napovedih korone ter globoko sočutje do pacientov, ki so se nanj obrnili v svoji stiski. Zdravnik je svojim pacientom, ki so bili v stiski zaradi različnih življenjskih situacij, pomagal z etičnega vidika. Dr. Habig pa je sumil, da bi cepljenje proti covidu lahko povzročilo pomembne stranske učinke.

Ta zdravnik je očitno kršil pravne predpise. Vendar se postavlja vprašanje, ali je bila v njegovih dejanjih razvidna tako imenovana kriminalna energija. To je treba vedno preučiti kot element v tožilski preiskavi. Za tožilko Nino Linnenbank zdravnikovo pričanje očitno ni bil razlog, da bi se vzdržala kazenskega pregona in na koncu na sodišču zahtevala obsodilno sodbo.

Sodnica Breywisch-Lepping je v sodbi zapisala, da ni bilo razlogov, ki bi opravičevali ravnanje doktorja Habiga. Namesto tega ga je po meni dostopnih informacijah obtožila, da je imel “odnos, sovražen do zakona”. Utemeljujoča nujnost, na katero se je odvetnik Schmitz skliceval, da bi upravičil ravnanje doktorja Habiga, je v osnovi nedopustna zoper kakršne koli zakone, je dejala. In to, da so se pacienti z nepravilnimi cepilnimi potnimi listi želeli izogniti dejanski obveznosti cepljenja, za sodnico Breywisch-Lepping ni imelo smisla. Morali bi ukrepati na sodišču in vložiti tožbo zoper državno politiko.

Zdaj sem svoje pripombe začel z opisom izrednega dogodka iz preteklosti, ki je prezirala in uničevala ljudi. Ne, dogodkov od leta 1943 do 1945 ne enačim s tistimi v času korone! Vendar pa si ogledujem mehanizme, kako delujejo ovaduhi, kako je mogoče z ljudmi manipulirati, na njih pritiskati in jih ustrahovati. Slabi zakoni in predpisi zagotovo lahko obstajajo.

Temeljni zakon v členu 20(3) GG razlikuje med pravom in pravičnostjo, ki so jima zavezane vse tri delne oblasti. Vsak bodoči pravnik se tega nauči že na začetku študija, med drugim v povezavi s tezami Gustava Radbrucha. Leta 1946 je v eseju “Statutarna brezpravnost in nadstatutarno pravo” med drugim formuliral, da je treba pozitivno pravo meriti z vidika pravičnosti. Načeloma se za pozitivno pravo upravičeno pričakovati spoštovanje; če je v nesprejemljivem nasprotju s pravičnostjo, je kršeno. Če se pri oblikovanju prava na splošno ni upoštevala pravičnost, zapisane besede nikoli niso bile pravo. V tem primeru mora nadpravna pravičnost nadomestiti pravno nepravičnost. Vprašanje, ali bi se Radbruchove teze lahko uporabile v procesu proti doktorju Habigu, je vsekakor pravno sporno. Vsaj po mojem mnenju bi bilo treba o njih v tem primeru razpravljati, da bi prišli do ustrezne ugotovitve, kaj je prav.

Zlasti eden od opisov zdravnika je z vidika človečnosti tako pretresljiv, da dobesedno poziva k neposlušnosti:

“V mojo ordinacijo je nenadoma prišla zelo mlada mati, ki ni bila naročena, jokala je in komaj govorila, tako razburjena je bila. Ko se je pomirila, mi je povedala, da je pred 48 urami v bolnišnici rodila zdravega novorojenčka, danes pa je bila v svojem stanovanju le eno uro, da bi vzela nekaj za otroka. ‘Zdaj se ne smem vrniti v bolnišnico, da bi videla svojega otroka, ker nisem cepljena,’ je jokala.”

– Dr. Rudolf Habig, pričanje na sodišču

Prav v takšnih razmerah je potrebna “srčna formacija”, ki mora voditi delovanje v okviru lastnih zmožnosti. In tu smo na točki, ko se moramo vprašati, kako bi ravnale gospe Jauch, Harndt in Schönebeck, če bi bile na mestu doktorja Habiga? In če gremo še dlje: Ali bi domnevno zakonsko prepovedana dejanja kolegice iz Recklinghausna prijavile policiji ali državnemu tožilstvu, kot je to storila zdravnica, in morda tudi zdravniški zbornici? In ali bi katera od treh žensk, če bi bile danes žive in bi bile državne tožilke ali sodnice, tudi tako strogo preiskovala doktorja Habiga in nato podala ustrezen predlog za obsodbo ali bi ga obsodila?

Spoštovanje zakona vedno vključuje element dvoma v kombinaciji z upoštevanjem konstrukta višjega reda. To vključuje pogled na posameznega človeka v povezavi s preiskavo motivov njegovih dejanj. Zgolj izvrševanje zakonov in drugih predpisov zaradi njih samih je prepovedano zaradi vidikov načela sorazmernosti. Kot je znano, ima to načelo ustavni status.

Dr. Heinrich Habig ga je za svoj primer opredelil takole:

“Zdravnik mora svoja dejanja usmeriti v dobrobit bolnika; zlasti ne sme postavljati interesov tretjih oseb nad dobrobit bolnika. Če sem kriminaliziran, ker sem pomagal ljudem, potem je to cena, ki jo je treba plačati za obrambo človečnosti.”

–Dr. Heinrich Habig

Morda bodo zdravnica, ki mi ni znana po imenu, državni tožilec Linnenbank in sodnica Breywisch-Lepping nekoč spoznali, kateri človeški Veličini je bilo sojeno v imenu ljudi tukaj v Bochumu. Dr. Habig bo namreč prav lahko omenjen v isti sapi kot Ida Jauch, Emma Harndt in Maria Schönebeck. Čevljar Wilhelm Voigt v filmu Kapitan iz Köpenicka pravi, da “najprej pride človek in šele nato človeški red“. Ali če poleg tega citiramo Georgea Washingtona: “Trudite se, da v svojih prsih ohranite živo tisto majhno iskro ognja, ki se imenuje vest.” Morda bo v daljni prihodnosti po Dr. Heinrichu Habigu poimenovana ulica in mu bo odkrita spominska plošča. Danes upam vsaj na državno pravico za tega zdravnika.

Thomas Willi Völzke
Policijski uradnik (upokojeni)
Sin in vnuk preživelih holokavsta
Nemčija

Prvotno objavljeno pri Never Again Is Now Global

Suggest a correction