Svetovna zdravstvena organizacija, Združeni narodi in resnica o člveškem pohlepu

“Ko je past osvetljena, je manj verjetno, da se vanjo ujamejo tudi drugi.”

Svetovna zdravstvena organizacija (SZO) ne načrtuje, da bi zavladala svetu. Ne smemo pozabiti, kaj je; organizacija dokaj običajnih ljudi, ne pa posebnih strokovnjakov na svojem področju, ki so pristali na delovnih mestih z ugodnostmi, ki bi jim jih večina od nas zavidala. Organizacija v svojem bistvu ni zlobna, le uboga tiste, ki jo financirajo in ki določajo, kako je treba ta sredstva porabiti. To je nujno, če želi njeno osebje obdržati službo.

Vendar pa SZO spodbuja novo pogodbo, o kateri razpravlja njen upravni organ, Svetovna zdravstvena skupščina (SZS – WHA), katere namen je centralizirati nadzor nad izrednimi zdravstvenimi razmerami. Svetovna zdravstvena skupščina spreminja tudi Mednarodni zdravstveni pravilnik, ki velja po mednarodnem pravu, da bi Svetovna zdravstvena organizacija dobila pooblastila, da zahteva zapiranje, predpiše cepiva za vas in vašo družino ter vam prepreči potovanja.

“Izredne zdravstvene razmere” v tem smislu pomenijo kakršnokoli morebitno tveganje, za katerega generalni direktor ugotovi, da bi lahko povzročile resne zdravstvene težave. To je lahko različica virusa, izbruh informacij, s katerimi se ne strinja, ali celo vremenske spremembe. Sedanji generalni direktor je že vztrajal, da so vse to velike in naraščajoče grožnje. Razglasil je celo izredne razmere na področju javnega zdravja mednarodnega pomena, potem ko je pet ljudi na svetu umrlo zaradi opičjih ošpic.

Preostali del Združenih narodov (OZN) je v svojem sedanjem obupu zaradi grozečega podnebnega armagedona zelo podoben SZO. Medtem ko temperature dosegajo vrtoglave višine, ki so bile koristne za pridelavo mesa in ječmena v srednjeveški Grenlandiji, večina osebja v resnici ne verjame, da smo na pragu izumrtja. To so navadni ljudje, ki so plačani za to, da širijo te govorice, in jih skrbi za varnost zaposlitve in napredovanje, če tega ne bodo storili.

Ljudje, ki so zaradi svojega bogastva postali zelo vplivni, vidijo veliko korist v tem, da SZO in OZN delujeta na ta način. Ti ljudje so veliko vložili tudi v medije in politiko, da bi si zagotovili široko podporo. Zaposleni v SZO in OZN, ki se proti temu borijo od znotraj, si bodo le stežka izboljšali svoje poklicne možnosti. V zgodbah je tudi ravno dovolj resnice (virusi ubijejo ljudi in CO₂ se povečuje, medtem ko se podnebje spreminja), da se opravičuje splošna škoda, za katero vedo, da jo sami povzročajo.

Prednosti organizacijskega prevzema

V resnici velike organizacije delajo za tiste, ki jih financirajo. Večina njihovega osebja samo dela, kar jim rečejo, in sprejema svoje plače. Nekaj pogumnih ponavadi odide ali jih pritisnejo, mnogi, ki nimajo poguma za svoja prepričanja, se skrivajo za organizacijo v upanju, da bodo drugi prvi stopili v ospredje, nekateri pa so nekoliko nevedni in ne morejo zares ugotoviti, kaj se dogaja. Nekaj nesrečnežev se zaradi težkih osebnih okoliščin resnično počuti ujete v podrejenost.

Ko je bil etični vidik financiranja SZO in širše OZN pomoč svetovnemu prebivalstvu, da bi izboljšalo svojo usodo, je osebje to na splošno zagovarjalo in si prizadevalo uresničiti. Zdaj, ko jih vodijo zelo bogati ljudje in multinacionalne korporacije, ki morajo ugoditi vlagateljem, se z enakim navdušenjem zavzemajo in delajo v korist teh novih gospodarjev. Zato so takšne organizacije tako koristne za tiste, ki želijo razširiti osebno moč.

Pri razpravi o tem, kako lahko relativno majhna peščica vpliva na te močne mednarodne organizacije ali jih vodi, zlahka pomislimo, da je vse to neverjetno ali zarotniško, če se ne ustavimo in zares ne uporabimo možganov. Kako lahko tako malo ljudi prevzame oblast nad celotnim svetom? Če ima nekdo toliko denarja kot cele države, a nima države, za katero bi moral skrbeti, ima res veliko možnosti. Če del tega denarja strateško nameni določenim institucijam, ki nato služijo kot orodje za vplivanje na ostale, je to mogoče. Njihovo osebje bo hvaležno za to očitno velikodušnost.

Tovrstni institucionalni prevzemi so dosegljivi, če sprostimo pravila o obdavčitvi in navzkrižju interesov, kar določenim posameznikom in korporacijam omogoča, da pridobijo velik finančni vzvod in ga odkrito uporabljajo. Če jim nato dovolimo, da oblikujejo javno-zasebna partnerstva, lahko njihove cilje še dodatno subvencioniramo z našim denarjem. Če našim politikom dovolimo, da politiko obravnavajo kot življenjsko kariero, bodo kmalu spoznali, da je namesto ugajanja prebivalstvu bolj učinkovito prilizovanje tem ljudem, ki lahko financirajo njihovo kariero.

To lahko počnejo za zaprtimi vrati v letoviščih, kot je Davos, medtem ko nam korporativni mediji odvračajo pozornost z navdušenjem nad najstnikom na glavnem odru, ki se besni proti stistemu. Rezultat je neizogiben, saj politiki potrebujejo denar in pozitivno medijsko izpostavljenost, karteli bogatih pa bolj prijazne zakone.

Mednarodno javno zdravje je zdaj osupljiv primer takšnega korporativnega prevzema. Isti subjekti financirajo šole za usposabljanje, raziskovalne skupine, kjer bodo študenti iskali zaposlitev, modeliranje, ki bo določilo njihove prednostne naloge, agencije, kjer bodo izvajali svoje znanje, revije, ki jih bodo brali, in množične medije, ki jim bodo zagotavljali, da je vse to najboljše. Mediji bodo tudi javno obrekovali tiste, ki se bodo oddaljili od pravil. Podnebno vprašanje ni nič kaj drugačno, če se malo poglobimo v le-to. Tisti, ki se bodo držali predpisov, bodo imeli zagotovljeno kariero, tisti, ki se ne bodo, pa ne. Takšne panoge se bodo nato preusmerile v pravilnike in rezultate študij, ki bodo koristili sponzorjem.

Poskusite si zamisliti bogataša, ki bi resnično izgubil zanimanje za to, da bi postal še bogatejši. V zgodovini je nekaj svetnikov, toda pohlep je močna sila, ki jo redko umiri kopičenje stvari, ki jih pohlep išče. To ni nič novega pod soncem, ne pohlep in ne tisti, ki se skušajo pretvarjati, da je sad pohlepa nekaj dobrega.

Priložnosti fevdalizma

Da bi dosegli uspeh pri kopičenju večje moči in bogastva, bi morali po definiciji odvzeti suverenost in bogastvo drugim. Večina ljudi ne mara, da se jim to jemlje. V resnični demokraciji je oblast dana od ljudi, ne odvzeta, in se jo obdrži le ob soglasju tistih, ki so jo podelili. Le malo običajnih ljudi se želi odpovedati svojemu bogastvu v prid nekomu, ki je že bogatejši od njih – morda razmišljajo o prenosu bogastva v obliki davkov, da bi pridobili obojestransko korist, ne pa o tem, da bi ga dali drugemu, da bi ga ta uporabil, kakor se prejemniku zljubi. Za uspešno kopičenje moči in bogastva si je zato pogosto treba to pridobiti s silo ali prevaro. Prevara (laž) je običajno najmanj tvegana možnost.

Laži in prevare ne delujejo na vsakogar, delujejo pa na mnoge. Ker je sovražnik prevare resnica, sovražnik tiranije pa enakost (tj. posameznikova suverenost ali telesna avtonomija), morajo ljudje, ki želijo kopičiti moč, zatreti tiste, ki vztrajajo pri resnici in pravicah posameznika. Najučinkovitejši način je, da jih utišajo in večino, ki je nasedla prevari, prepričajo, da so ti nekonformisti sovražniki (spomnite se “Pandemije necepljenih”).

Z očrnitvijo in iskanjem grešnega kozla z izrazi, kot so “anti-X”, “Y-denar” ali “tako imenovani Z”, manjšino, ki se ne podredi, naredijo negativno in manjvredno. Večina jih tako varno ignorira in se pri tem celo počuti superiorno.

Če se vključijo tudi množični mediji, je neubogljivim skoraj nemogoče očistiti svoje ime in posredovati svoje sporočilo. Največji financerji medijev so zdaj farmacevtska podjetja. Ta podjetja so tudi veliki financerji politikov. Največja lastnika medijev sta BlackRock in Vanguard (ki sta po naključju tudi največja delničarja več farmacevtskih podjetij). Predstavljajte si torej, kako donosno bi bilo, če bi te investicijske hiše neposredno in prek hlapčevskih organizacij, kot so Svetovni gospodarski forum, Svetovna zdravstvena organizacija ali Združeni narodi, razmišljale o uporabi teh sredstev za zagotavljanje največjega dobička (, kar naj bi v amoralnem poslovnem okolju dejansko tudi storile).

Če bi se v takem scenariju pojavil relativno nov virus, bi bilo treba ta medijska in politična sredstva uporabiti le za sejanje strahu in zapiranje ljudi, nato pa jim ponuditi farmacevtski izhod iz zapiranja. Takšna shema bi praktično natisnila denar za njihove vlagatelje. Ta farmacevtski načrt bi lahko celo izgledal kot odrešenje, ne pa kot načrt, ki se je rodil iz pohlepa in ga je pohlep tudi vodil.

Soočanje z realnostjo

Kratek pogled na realnost kaže, da se zdi, da se nam takšen scenarij res dogaja. Družbo smo spravili v popolno zmešnjavo, ker smo opustili osnovna pravila, ki so brzdala pohlep, nato pa pustili pohlepu, da se je razpasel, in to poimenovali “napredek”. Strah in osiromašenje sta simptoma.

Svetovna zdravstvena organizacija, Združeni narodi in množični mediji so orodja. Kmalu bodo druga orodja uvedla digitalne valute centralnih bank in velikodušno zagotovila univerzalni temeljni dohodek (dodatek, kot ga dobi otrok), da bi ublažila osiromašenje. To programabilno valuto bomo uporabljali za tisto, kar bodo določili finančniki, in odvzeta nam bo po njihovi muhi, na primer ob vsakem znaku nelojalnosti. To je točno to, kar suženjstvo je, le da bič ali celo sedanji pristop medijskega sponzorstva ne bosta več potrebna, da bi ljudi držali na vajetih.

Da bi to popravili, bo treba orodje odvzeti tistim, ki ga zlorabljajo, pa naj bo to SZO, OZN ali karkoli drugega. Če bo vaše kladivo uporabil vsiljivec, da vam zlomi noge, se ga znebite. V življenju so pomembnejše stvari kot zabijanje žebljev.

Povedano preprosteje, kot demokratične države ne bi smeli financirati organizacij, ki izpolnjujejo naročila drugih, da bi nas osiromašili in spodkopali našo demokracijo. To bi bilo samouničenje. Odločiti se moramo, ali je suverenost posameznika vreden cilj. Ali res velja, da se vsi rodijo enaki in bi morali živeti enako? Ali pa bi morali sprejeti hierarhično, kastno ali fevdalno družbo? Zgodovina kaže, da bodo tisti na vrhu verjetno navdušeni nad fevdalnim pristopom. Zato je bolje, da tisti, ki niso na vrhu, in tisti, ki spodbujajo prepričanja, ki presegajo pohlep, začnejo resno obravnavati ta problem. Prenehanje podpore institucijam, ki se uporabljajo za to, da nam kradejo, je očitno začetno izhodišče.

S ponovno zrelostjo glede resničnosti človeške narave lahko začnemo rušiti zapor, ki ga gradijo okoli nas. Sponzorirane medije obravnavajte, kot da so sponzorirani. Poskušajmo čim pogosteje in čim bolj dosledno govoriti resnico. Ko se osvetli past, je manj verjetno, da se bodo vanjo ujeli tudi drugi. Ko se bo dovolj ljudi odločilo, da mora tisto, kar je po svoji naravi naše, ostati naše, tisti, ki si to želijo vzeti, tega ne bodo mogli storiti. Potem se bomo lahko lotili zdravja, podnebja in še česa na način, ki bo koristil človeštvu, ne pa le skupini bogatih, samovšečnih prevarantov.

Prvotno objavil Brownstone Institute

Suggest a correction