Ali je SZO zgoljufala “pogodbo o pandemiji” in jo vpeljala skozi zadnja vrata?

“Aktionsbündnis Freie Schweiz” trdi, da je sprejetje revidiranega “Mednarodnega zdravstvenega pravilnika” v Ženevi 1. junija 2024 pozno zvečer veliko resnejše, kot se zdi na prvi pogled.

Vir: Stephan Sander-Faes, 3. junij 2024

Zahvaljujoč neutrudnim prizadevanjem Jamesa Roguskega – njegov “Substack” je v vsakem primeru zelo priporočljiv – je lahko vsakdo tako rekoč v realnem času spremljal razvoj pogajanj pod vodstvom SZO o tako imenovani “pandemski pogodbi” in njenem zlobnem dvojčku, predlaganih spremembah Mednarodnega zdravstvenega pravilnika (v nadaljnjem besedilu: MZP).

Kot je razvidno iz skoraj vseh glavnih poročil, je bila prejšnjo soboto sprejeta močno okrnjena minimalna različica mednarodnih pravil, ki pa so tehnično gledano nezakonita, nična in neveljavna, saj so bila spremenjena mednarodna pravila objavljena le tik pred glasovanjem in ne več kot štiri mesece prej, kot je zahtevano (glej člen 55(2) mednarodnih pravil iz leta 2005; tukaj in spodaj – če ni drugače navedeno – najdete moje prevode nenemških odlomkov):

Generalni direktor pošlje besedilo vsake predlagane spremembe vsem državam pogodbenicam vsaj štiri mesece pred Zdravstveno skupščino, na kateri je predlagana v obravnavo.

Odkar je jasno in vsaj od tako imenovane “pandemije korone™”, ki jo je razglasila SZO, da zakoni in ustave niso tako zanesljivi, se moramo pogovarjati o vsebini revidiranega MZP.

Predvidevam, da ste seznanjeni z dogodki prejšnjo soboto v Ženevi ali pa jih vsaj poznate. Uradno izjavo SZO lahko najdete tukaj.

Sedaj pa se bomo posvetili oceni gibanja “Action Alliance Free Switzerland“, ki si dogodke prejšnjo soboto v Ženevi razlaga povsem “drugače”.

Spremembe sprejetih mednarodnih pravil o zdravju so resne

Organizacija “ABF Switzerland” je bila prisotna, ko so bile zadnji dan 77. Svetovne zdravstvene skupščine sprejete spremembe Mednarodnih zdravstvenih pravil. Svetovna zdravstvena organizacija je zdaj kritično analizirala končno različico MZP in med drugim opredelila naslednje ključne točke (poudarki v izvirniku):

V sporočilu za medije SZO je poudarjeno, da so “izredne razmere v primeru pandemije” zdaj opredeljene na novo. V skladu s to opredelitvijo je pandemija “nalezljiva bolezen, ki je geografsko razširjena v več državah ali ima veliko tveganje, da se razširi v več držav. Pandemija, ki presega ali obstaja velika nevarnost, da bo presegla zmogljivosti zdravstvenih sistemov v teh državah; ki povzroča ali obstaja velika nevarnost, da bo povzročila znatne socialne in/ali gospodarske motnje, vključno z motnjami v mednarodnem prometu in trgovini. Pandemija, ki zahteva hitro, pravično in okrepljeno usklajeno mednarodno ukrepanje s pristopi celotne vlade in celotne družbe.” (Prevod ABF, poudarek dodal avtor).

Če torej že obstaja “visoko tveganje”, imamo izredne zdravstvene razmere, ki lahko sprožijo vse nadaljnje ukrepe, predvidene v MZP. Torej praktično vedno in kadar koli. Zdaj se lahko vprašamo: kdo določi, kdaj obstaja “visoko tveganje”?

Novi organi na državni ravni

Države morajo ustanoviti nove državne organe za izvajanje MZP. V MZP so omenjeni “nacionalni organi za MZP”, ki so odgovorni za usklajevanje izvajanja MZP, in “nacionalne kontaktne točke za MZP”. Te kontaktne točke morajo biti ves čas dostopne kontaktnim točkam SZO za MZP. To države zavezuje, da na eni strani SZO posredujejo informacije in podatke, na drugi strani pa ustanovijo stalne krizne skupine.

Če bi države v zvezi s tem poudarjale, da ostajajo suverene pri izvajanju teh nacionalnih organov, bi to pomenilo prikrivanje dejanskih okoliščin. Navsezadnje bodo “ukazi” prihajali od SZO, ko bodo MZP prenesene v nacionalno zakonodajo. Zato so v bistvu nacionalne podružnice SZO, vendar to ne bi smelo biti neposredno vidno.

Ponovna opredelitev “ustreznih zdravstvenih proizvodov”

Zato vsem, ki ne poznajo koncepta “transponiranja”, priporočam, da si o njem preberejo moj članek o tem, kako deluje EU – takole.

Prav tako se hudič ne skriva le v teh pravnih podrobnostih, temveč dobesedno povsod, npr. v poglavju o “ustreznih zdravstvenih izdelkih”, ki so v skladu z opredelitvami iz revidiranih MZP,

Zdravstveni proizvodi, potrebni za odzivanje na izredne razmere na področju javnega zdravja mednarodnega pomena, vključno s pandemijami, vključno z zdravili, cepivi, diagnostiko, medicinskimi pripomočki, proizvodi za nadzor vektorjev, osebno zaščitno opremo, proizvodi za dekontaminacijo, pomožnimi proizvodi, protistrupi, celičnimi in genskimi terapijami ter drugimi zdravstvenimi tehnologijami.

V bistvu vse in še več, če bi SZO kdaj razglasila “izredne razmere zaradi pandemije”.

Tukaj je komentar podjetja ABF Švica:

To, kar se morda zdi verodostojno in nedolžno, je zelo pomembna in kritična razširitev opredelitve ustreznih zdravstvenih proizvodov. V preprostem jeziku to namreč pomeni, da smo prisiljeni sami dovoliti celične in genske terapije v vsakem izrednem zdravstvenem stanju, ki ga razglasi SZO. Pri tem je treba opozoriti, da je bilo cepljenje za COVID, ki temelji na tehnologiji mRNA, in je še vedno prav takšna terapija.

A to še ni vse, saj je celoten nabor goljufivih, z dokazi podprtih ukrepov iz “pandemije korone™”, ki jo je razglasila SZO, še vedno predmet razprave. To je še posebej očitno v poglavju o omejitvah potovanj, kot poudarja “ABF Švica” (moj poudarek):

Dejstvo, da lahko država članica zdaj potnike, za katere meni, da so glede na svoje zdravstveno stanje “nevarni”, prisili v izolacijo in karanteno ter da (zasebna) prevozna podjetja postanejo pristaši države, saj morajo preverjati potnike že na krovu, je bilo že v členu 27 in nekaterih drugih členih prejšnje različice. Vendar pa je bila ta možnost zdaj ponovno zaostrena in natančno določeno, kako naj bi bili videti zahtevani zdravstveni dokumenti, natančneje potrdila in QR kode, ki jih poznamo iz koronske krize. Predvidevamo lahko, da je bila želja Svetovne zdravstvene organizacije, da se ti dokumenti priznajo le v digitalni obliki. Vendar so temu očitno nasprotovale države globalnega juga. Na tej točki je pomembno, da si ogledamo dejanski program teh člankov. Očitno gre za to, da bi lahko kadar koli omejili mednarodna potovanja (glej trajnostne cilje Agende 2030) ali jih omejili na potnike, ki vnaprej opravijo potrebne “ukrepe” (cepljenje, teste itd.). V najširšem smislu bi lahko to razumeli kot posredno obveznost cepljenja.

Ali je bila “pogodba o pandemiji” delno vključena v mednarodne konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin?

Posebno pozornost je treba nameniti tudi členu 13 “Ukrepi na področju javnega zdravja, vključno s pravičnim dostopom do ustreznih zdravstvenih proizvodov”, ki je bil močno razširjen in se na prvi pogled zdi (podrobno analizo je treba še opraviti), kot da so bili vanj vključeni deli pandemskega sporazuma SZO. To je verjetno zato, ker še ni bil dosežen dogovor o besedilu sporazuma o pandemiji. Za tiste, ki vztrajamo pri svoji samoodločbi in telesni integriteti, je pandemični sporazum SZO, vsaj v zadnji objavljeni različici, drugotnega pomena in manj ogrožajoč kot MZP. Ta sporazum je namreč bolj trgovinski sporazum za tiste akterje, ki bodo na trg dali prej omenjene “ustrezne zdravstvene izdelke”. To kaže, kako nujno je treba pozorno spremljati nadaljnji razvoj tega sporazuma.

Predhodni sklepi organizacije AFB Švica

Strokovno mnenje, ki ga je naročila organizacija ABF Švica, ugotavlja, da je treba spremenjeni MZP predložiti parlamentu, saj bo sicer prizadeta suverena pravica Švice. Razlogi za to so navedeni v poročilu ali povzetku poročila. Da bi zagotovili dovolj časa za postopek parlamentarne presoje, mora zdaj zvezni svet nemudoma razglasiti izvzetje [čl. 13 revidiranega IOI vsebuje klavzulo, ki za namene pregleda in izvajanja predvideva do dveletno odložilno obdobje, opomba]. Parlament, ki ima splošni nadzor nad zveznim svetom, mora od njega zahtevati, da to izjavo poda v določenem roku. To je edini način, da se zagotovi demokratična legitimacija spremenjenih MZP. To je ena od naših zahtev politikom.

K temu ni treba ničesar dodati, saj bi moralo biti to pravzaprav samoumevno.

Začetna ocena in razlaga

Optika in vsebina sta zelo slabi, z ali brez upoštevanja “začasne” razlage organizacije “ABF Švica”. Čas bo pokazala, ali je njena razlaga bližje resničnosti kot tista, ki jo izražajo stari mediji in politiki. (Stavim na “ABF Švica”)

Če je še kaj pozitivnega, bo nova birokracija, ki naj bi nastajala, povzročila neskončne vojne za ozemlje, vroče razprave o njenem (stalnem) financiranju in seveda vprašanje sinekur doma pri imenovanju osebja na te domnevno dobro plačane, večinoma davkov oproščene de facto “mednarodne” položaje. To bo imelo zagotovo nenamerno posledico, da bo kdor koli bo “delal” na nacionalnih žariščnih točkah za MZP (ali kakor koli se bodo že imenovale), tako ogrožen glede financiranja, zmogljivosti in kakovosti imenovanih, da bodo skoraj zagotovo nastale velike težave.

Tudi če to ne bo namerno, bo resno škodovalo številnim ljudem, zlasti ker bo – z afirmacijo “enakosti” (beri: socializma) in njenega zlega dvojčka, ideološkega konformizma – to, čemur drugi pravijo “medicinski lišenkizem”, škodovalo in/ali ubilo še veliko več ljudi. Kadar “javni” (ali zasebni) sektor daje prednost konformizmu pred usposobljenostjo, pride do neskrbnosti, ki ima pogosto smrtonosne posledice, kot je to primer v zdravstvu. Tako imenovana “pandemija korone™”, ki jo je razglasila Svetovna zdravstvena organizacija, je vsak dan prepričljiva priča o tem.

Poleg tega vprašanje, ali bi bilo treba očitno nesposobnim in brez dokazov delujočim osebnostim v SZO-ju, (E)CDC-ju, EMA-i in še kako drugače imenovanim agencijam, ki so sestavljene iz abecedne solate, dodeliti vsaj malo “več” strokovnega znanja in/ali pooblastil, naredi vse razprave o “pandemskem sporazumu” ali revidiranih MZP odvečne. Posebej presenetljivo je, da se zdi, da v naši družbi nesposobnost, osebno slabo ravnanje ali celo odsotnost kakršnih koli posledic očitno ne igrajo nobene vloge. Da ne omenjam političnih estradnikov, “strokovnjakov™” in “novinarjev” v “vodilnih in kakovostnih medijih”.

Nedvomno je to, kar se je v soboto zgodilo v Ženevi, ogabno, in bojim se, da bo razlaga “ABF Švica” postajala pomembnejša, kolikor več časa bo minilo. Vendar je treba pozornost nameniti še enemu vidiku:

Večina ogromnih, večplastnih institucij, ki jih je ustvaril človek, propade, nekatere hitreje kot druge, ko pa propadejo, to ni lep pogled.

V času velike gospodarske krize je ameriški predsednik F. D. Roosevelt iz zraka ustvaril številne nove institucije, domnevno zato, ker je vedel, da vse nove institucije po nekaj letih usahnejo. (po mojstrskem, čeprav cenzuriranem poročilu o FDR Johna Flynna, objavljenega konec štiridesetih let prejšnjega stoletja).

Dodatna opomba o gradnji institucij

V zadnjih približno desetih letih sem podrobno preučeval strukturo in notranje spremembe upravnih agencij; tu je nekaj interpretativnih razmišljanj na tej podlagi.

Ko se ustanavlja nova institucija, to neizogibno vodi v kadrovske spore, vojne za položaj, spore o financiranju in seveda v večnega spremljevalca birokracije, spremembo pristojnosti. To se običajno zgodi “od zgoraj” v obliki direktiv, kar tudi pomeni, da je a) povratno in b) ni treba upoštevati pisnih in/ali logičnih premislekov. Podrejenost in razširitev že obstoječega ter ohranitev “odgovornosti”, ki so bile nekoč v oddelku A, hitro postanejo smisel obstoja oddelkov od B do Ž. V zgodovini ni ničesar, kar se ne bi odigralo na ta način.

Na splošno lahko človeške institucije v pogojih (post)modernosti razdelimo v dve kategoriji: Na državne in zasebne konglomerate, če hočete, na “Big Gov’t” (velika vlada) in “Big Biz” (veliki biznis). Oba, tehnično gledano, uporabljata mehanizme povezovanja, ki se ne razlikujejo po svoji naravi, temveč po obsegu: Medtem ko si “Big Gov’t” prizadeva za horizontalno integracijo, si Big Biz prizadeva za vertikalno integracijo. Z drugimi besedami, prvi si prizadeva nadzorovati različne plasti družbe, interakcije med ljudmi itd., drugi pa si prizadeva nadzorovati vse vidike dobavne verige.

SZO je nekje “vmes” – “javno-zasebno partnerstvo”, če je kdajkoli obstajalo – in zaradi posledičnih posebnosti se bo večina prizadevanj izjalovila v nekaj letih, že samo zaradi odvečnih nalog, financiranja in vojn za območja ter ega tistih, ki odločajo, in tistih, ki jim bodo domnevno sledili.

Nazadnje je tu še koncept “transponiranja”. Čeprav tehnično pomeni prilagoditev nacionalne zakonodaje tistemu, kar prihaja od zunaj (v tem primeru: ZP), se to običajno izvede z dodajanjem obsežnih besedil v zakone, uredbe, odloke itd. To bo izvedba revidiranih mednarodnih konvencij o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. To bo močno otežilo izvajanje revidiranega MZP, zlasti če nekatere države ne bodo želele izvajati teh revizij. Poleg tega se bo zaradi posledičnih pravnih izzivov povečala polarizacija, zlasti če se bo ponovila tako imenovana “pandemija korone™”, ki jo je razglasila SZO.

Epilog

Nov MZP je slab, o tem ni dvoma.

Dokler ne bo ponovne presoje “pandemije korone™” in predvsem njenih “ukrepov” – s posledicami za odgovorne -, v tej smeri ne bi smeli storiti ničesar več.

Zato bi morali ustanoviti posebna sodišča za tiste, ki so odgovorni za tako imenovano “pandemijo Covida™”, ki jo je razglasila SZO, in njene ekscese, začenši z direktorjem SZO in nadaljujoč brezhibno do ustrežljivih izvajalcev na lokalni ravni.

Nisem tako naiven, da bi verjel, da se bo karkoli od tega zgodilo v bližnji prihodnosti. Vendar pa ne smemo nikoli pozabiti na bistveni vidik človeškega delovanja:

Nobenega tirana še nikoli ni bilo mogoče ustaviti z nenehnim strinjanjem ali popuščanjem.

Ne privolite. Ne ubogajte.

Suggest a correction